Pristojni glasovi so molčali o predmestjih in družinah, ki so se na novo priselile. V socialnih stanovanjih so postale sosede družinam, ki so tam že živele; te so jim očitale, da drugače govorijo in jedo. Neznane skupine »prikrajšanih« zaradi ideje sreče, h kateri je težila družba, zbirke nesreč, ki so jih prizadele po naključju, niso imele druge izbire, kot da živijo v »zajčjih kletkah«, kjer si nihče nikakor ni mogel predstavljati, da bi lahko bil srečen. Tipična podoba priseljenca je tako ostal kopač s čelado na dnu luknje v cestišču in smetar ob smetnjaku, njegovo življenje pa večno garanje. O tej podobi smo v razredu vsako leto precej krepostno razpravljali; etiketo so jim učenci zmagoslavno prilepili v prepričanju, da je najboljši argument proti rasizmu: priseljence potrebujemo za dela, ki je Francozi ne želijo več opravljati.