protikapitalističnih vsebin s stališča etike posameznika (nasploh pa ne toliko jasno napisanih, da bi jih subinteligentna oseba znala smiselno povzeti). Gre tu za samoironijo? Toda čigavo? Delovo ali misičino? Kdo ne verjame samemu sebi? Delo ali lepotička? Druga varianta pa je, da je poanta spota v tem, da so izjave po mnenju avtorjev oglasa in/ali oglaševalca neumnost, ki jo je mis pobrala kje drugje – na televiziji? –, njeno zmoto pa lahko popravi samo branje Dela. Za takšno sporočilo skoraj dvomim, da bi si ga upali pošiljati. Čeprav ... Kaj pa vemo? Toda oglejmo si najprej ozadje dotičnega spota – mislim duhovno ozadje, ne konkretno. Konec marca je dramatik in gledališki režiser Dušan Jovanović v kolumni v Sobotni prilogi Dela pripomnil par krepkih o reklamah: da se oglaševanje “požvižga na etične nianse”, da “obsceno življenje z oglasi postaja naš vsakdanji življenjski slog” in da se “plehkost, sebičnost in brezvestnost [iz oglasov] kot parkljevka prenašajo v državne in zasebne hleve”; kljub temu “oglaševanje kujejo v nebo kot višek pameti, znanja in ustvarjalnosti”, “dobro narejene oglase pa slavijo kot umetniške dosežke”. Oglaševalski imperij je vrnil udarec ob prvi priložnosti, in to s posvečene prižnice: Jovanovića je v aprilski številki Marketing Magazina (Delovega organa za propagiranje oglaševalske dogme) skregal sam Jure Apih, direktor trženja taiste medijske hiše. Apihovih protiargumentov je veliko, omembe vreden pa se mi zdi zlasti ta, da nove očitke zavrača s primerjavo s tistimi iz svinčenih časov, ko se je moral zagovarjati, ker so v reklamnih filmih [takratnega Studia Marketing Delo] nastopali “mladi, veseli in lepi ljudje”, kar naj bi bila po mnenju partijske celice “tipična podoba kapitalizma”. Današnje intelektualce sili Apih v položaj, ko morajo priznati, da je bilo uradno stališče komunističnih ideologov pravilno: reklame so (bile) res zlagane in ergo škodljive, ker olepšujejo življenje, ki v nepotvorjeni podobi ne bi moglo služiti kapitalističnim interesom. Dejstvo, da je partijska optika enako dobro služila prikrivanju lastnih laži kakor detektiranju kapitalističnih, te trditve ne spodbija. Poniglavi sekretarji so tendenciozno eksponirali tisto, kar je v okviru