S tem popolnoma zanesljivo ne bi dosegli ciljev privatizacije. Bank ne bi okrepili: kako naj le državljani prispevajo k boljšemu upravljanju in kapitalizaciji bank itd. Prav tako s tem ne bi zagotovili strateškega upravljanja in nadzora, ki sta potrebna tako v bankah kot podjetjih banke. Poleg tega razpršeni lastniki ne bi imeli ustreznega vpliva na menedžment banke, pa tudi pravega interesa ne, saj bi pač delnice dobili zastonj. Skratka, na ta način bi prezrli oba nujna cilja privatizacije: krepitev bančnega sistema in doseganje kar najvišje cene za prodane delnice. Druga tipična napaka, ki se ji velja izogniti, je prevelik optimizem pri cenitvi bank. To se je zgodilo v Mehiki pred desetimi leti, kjer so bili obsedeni s tem, da za banke iztržijo kar največ. Res so jih prodali po ceni, ki je za tri- do štirikrat presegala njihovo knjigovodsko vrednost. In kaj se je nato zgodilo? Novi delničarji, kupci bank, so si tedaj za nakup bank morali sposoditi tako zajetno vsoto denarja, da nato niso bili sposobni plačati obresti za najeta posojila. Svojih zagat so se skušali znebiti s kozmetičnim računovodstvom - in so v bilancah bank, katerih lastniki so bili, začeli prikazovati dobičke, ki so bili višji od resničnih. S tem so prišli do ugodnih dividend in so lahko poplačali obresti. Vendar pa je tako ravnanje banke pripeljalo v prav nič zavidanja vreden položaj - in tri leta kasneje je v Mehiki izbruhnila velika bančna kriza. To sta torej tipični napaki: da ste premalo ali preveč ambiciozni.