Pri pisnem sporočanju so učitelji postavili jezikovno pravilnost na sam vrh težav, ki jih ima učenec, in takoj za njo besedišče, drugih elementov ne navajajo (Op.: to je bilo vprašanje odprtega tipa – odgovori niso bili vnaprej dani, in nanj niso odgovorili vsi anketirani učitelji). Iz odgovorov je razvidno, kolikšno težo in kakšen pomen dajejo učitelji slovnici in besedišču (strukturam, formalni plati jezika) pri tvorbi jezika (produkciji) v primerjavi z drugimi dejavniki jezikovne zmožnosti; jezikovno pravilnost postavljajo zelo visoko, pred vse drugo. Tudi iz razgovorov z njimi izhaja, da jih najbolj »skrbijo« napake, čeprav je učenje jezika proces, tipične napake pa so spremljevalke vsake faze tega procesa. Zmožnost sporazumevanja postane tako sekundarnega pomena, opazna pa je težnja po pravilni rabi jezika, kar je na osnovnošolski ravni pri začetnem učenju TJ težko dosegljivo in ne more biti prioritetni cilj. Namreč temu, kar je v njihovih očeh največja pomanjkljivost, učitelji tudi posvečajo največ pozornosti, in pripravljajo za učence temu ustrezne dejavnosti; sami sestavljajo predvsem slovnične vaje in naloge, takšne pa prevladujejo tudi v pisnih preizkusih znanja. Učitelji se pogosto sklicujejo na pričakovanja učiteljev nemščine pri nadaljnjem šolanju njihovih učencev, npr. v gimnaziji – tam naj bi od osnovnošolcev pričakovali že zelo dobro poznavanje in uporabo slovnice. K veliki razširjenosti slovničnih nalog zagotovo prispeva tudi dejstvo, da je slovnična znanja veliko lažje preverjati in ocenjevati kot jezikovne zmožnosti (npr. govorno ali pisno zmožnost). Zaradi tega učeči se (ne le otroci, tudi odrasli) učenje nemškega jezika pogosto povezujejo s slovnico, kar seveda ne prispeva k njegovi priljubljenosti.