»V svojem življenju sem ponosna na vseh tisoč svojih vlog, trenutno najbolj na vlogo vrtnarke, ker mi je pravkar zacvetela prekrasna roža! Ponosna sem na svoja petdeseta, ki me presenečajo z veseljem, modrostjo in s poskočnostjo. Starost namreč prav vselej pride, torej je kot življenje. Dolga leta sem to vprašanje odrivala na stran, kot nekaj nepredstavljivega, nekaj, kar se meni ne more zgoditi. Zdaj sem na njenem pragu in lahko vam povem, da je narava poskrbela za skladnost in harmonijo njenega prihoda. Prinesla mi je védenje, da ima moje življenje smisel, s prvimi gubami so tudi moje oči opešale, da se v ogledalu slabše vidim, torej svoj odsev vidim ravno še toliko dobro, da sem si všeč in ne padem v nezavest od groze! Verjetno je kakovost staranja odvisna, kot vse v življenju, samo od nas. Jaz čakam starost z odprtimi rokami, eliminirati mislim tiste znake, ki me pri 'tastarih' motijo danes, to je jamranje, poučevanje, vdanost v usodo, nesprejemanje novega in zagledanost v svoj prav! Ha, ha, se vam to zdijo tipične lastnosti 'starih'? In, ali poznate veliko ljudi, ki tako razmišljajo veliko pred fizično starostjo? Seveda me je staranja tudi strah, ker povsem natančno ne vem, kako to gre, a je strah povezan samo z boleznijo. Strah me je nemoči in odvisnosti od drugih. Strah me je neskončnega konca, da bi samo vegetirala in me ne bi pustili oditi. Tudi svoje telo imam vedno raje. Pa ni več tako napeto, kakršnega se spominjam, in spominjam se tudi, kako sem bila nezadovoljna z njim! Kakšna neumnost! Spominjam se, da sem bila po vsakem porodu vsaj za dvajset kilogramov težja in kako sem obupana stala pred ogledalom, ko je prišel moj mož, me ljubeče objel in pobožal. Jaz sem mu vsa zgrožena potožila, kako sem grozno debela, on pa me je presenečeno vprašal: »Kje?« Takrat se mi je posvetilo, da je vse skupaj samo stvar zornega kota. In jaz se v svojem telesu najudobneje počutim, če sem v dobri fizični kondiciji, z določenimi kilami, v kombinaciji z nasmeškom (smeh) in se tolažim, kadar pride mimo črna misel, da itak vsi gledajo moje plave oči … Starati se želim pokončno in ponosno. To pomeni, da sem se odločila, da se ne bom podala v tekmo za mladost z neskončnimi lepotnimi operacijami, prilagajanjem trgu za idealen videz, da se ne bom sramovala svojih let! Želim si ujeti harmonijo duha in telesa, želim se veseliti vsakega dneva, ki me čaka, želim si doživeti zrelo ljubezen poznih let, želim si … želim si … Ah, toliko želja, želim si dovolj časa, da jih vsaj nekaj uresničim! In pri osemdesetih, denimo, v negližeju plešem na Broadwayu. Obljubim, volje mi ne bo zmanjkalo! Če pa se bo to zgodilo, vedite, da sem odšla!«