Ženska, ki naj bi jo ščitil, je prav tako stanovala na severni strani mesta, a v čisto drugem predmestju. Na javni prevoz nisem niti pomislil, na srečo pa pot ni vodila po naseljenih ulicah, marveč ob tipičnih hišah, ki zrastejo ob železnici in skupaj z njo porjavijo. Prebral sem grafite, ne da bi naletel vsaj na enega, ki bi si ga bilo vredno zapomniti, kaj šele napisati. Očitno so bili avtorji manj kritični, saj je bilo košček nepopisanega zidu težko najti. Nekajkrat sem prečkal stebre razbočenih avtocest, sredi poti sameval po široki cesti, h kateri so pločnik prilepili bolj iz navade kot iz potrebe; tako daleč na obrobje nihče ne pešači. Prišel sem do table z imenom mesta in zamikalo me je udariti vanjo. Ni bilo vredno. Mesto je umrlo kmalu po mojem prihodu na prostost in od takrat nikoli več nisem izgovoril njegovega imena. Med mojim neprostovoljnim bivanjem v njem je bilo samo čarobno zveneče ime v knjigah, ki sem jih požiral – ko so me izpustili iz sirotišnice, je bilo ime vse, kar je še ostalo, vsebina pa je izginila. Moral sem ga zapustiti, da sem ugotovil, kakšna crkovina je postalo. Po prvem dobro plačanem poslu za Maestra sem se odpravil na potovanje. Hotel sem videti vse tiste kraje, o katerih sem dotlej le bral. Domače mesto lahko počaka, ja? Zastavil sem luksuzno. Prespal sem v Mariottu, zjutraj pojedel BigMaca in popil coca-colo v McDonaldsu, se na poti na letališče sprehodil mimo Volvotovih reklamnih panojev in odletel na drugi konec sveta. Tam sem se nastanil v Mariottu, v McDonaldsu popil coca-colo in pojedel BigMaca, uvidel, za kaj gre, se pod Volvotovimi panoji vrnil na letalo in odletel domov. Pred sto leti so evropski potniki res nesli le samega sebe, kamorkoli so šli, danes pa je njihovo okolje prišlo že do povsod. Koder letijo avioni, tam smo doma.