sveta in bralčevega sveta.16 V 18. stoletju se je razprava preselila na medicinsko področje; prekomerno branje so označili za patološko in v njem videli individualno ali kolektivno epidemijo. Nenadzorovano branje je veljalo za nevarno, saj je združevalo telesno pasivnost in razdraženo domišljijo; to naj bi povzročalo najhujše bolezni: zamašitev želodca in črevesja, živčne motnje in telesno izčrpanost. Poklicni bralci, književniki, naj bi bili najbolj izpostavljeni tem nepravilnostim, ki povzročajo zanje tipično bolezen, hipohondrijo.17 Poleg tega samotno branje vodi v domišljijske zablode, zavračanje realnosti in posebno nagnjenje do utvar. Od tod podobnost med prekomernim branjem in samotnimi užitki – oboje ima enake posledice: bledico, nemir in malodušje. Nevarnost je največja pri branju, ki zadeva roman, in za bralca, ki je v samoto umaknjena bralka. Temu bi vsekakor lahko ugovarjali, češ da plemenito čustvo, ki ga poraja branje Richardsona, nima nič skupnega s polteno zamaknjenostjo, o kateri govorijo zdravniki. A v obeh primerih razmišljajo o branju glede na njegove učinke na telo. Ta somatizacija prakse, ki so jo tradicionalno opisovali z intelektualnimi ali moralnimi kategorijami, je nemara prvi znak velike mutacije reprezentacij, če ne vedenja. Druga razsežnost vprašanja o »revoluciji v branju« v 18. stoletju je zgodovinopisna. Povezana je s hipotezo, ki nasproti tradicionalnemu, t. i. »intenzivnemu« branju postavlja moderno, »ekstenzivno« branje. Po tej dihotomiji Rolfa Engelsinga18 je