S pravilno porazdelitvijo dela med tolmačem in pravočasnim prevajalnikom se lahko približamo hitrosti c++ brez nerodnih zakasnitev ob zagonu, a kako jo preseči? Odgovor je v prilagodljivem prevajanju, ki izkorišča dejavno stanje programa. Tipičen zgled: dinamični prevajalnik vedno ve, kolikokrat se bo ponovila zanka for, statični pa ne, saj je lahko meja zanke podana s spremenljivko. Dinamični prevajalnik z vgrajenim tolmačem lahko prevaja optimistično. To pomeni, da prevede le najbolj verjeten tok programa in se ne ukvarja z morebitnimi izjemami in ostalimi vejitvami, ki jih je težko optimalizirati. Če se morda le pripetijo, se koda pač tolmači. Zaradi predmetne narave jave pa si največje pospeške lahko obetamo z vstavljanjem (inlining). V čistih predmetnih programih je število klicev metod ogromno. Če bi programerji v c++ programirali popolnoma predmetno in ne bi izkoriščali možnosti kodiranja v c, bi statični prevajalniki imeli bore malo možnosti optimalizacije. Klic metode je v času prevajanja preveč nedorečen, da bi ga bilo moč pospešiti. Dinamični prevajalnik teh težav nima, saj deluje v času izvajanja programa. Zato lahko klice metod nadomesti z vstavitvijo njihove kode na mesto klica. Vsi režijski stroški prenosa parametrov in klica tako odpadejo. Seveda pa ima vstavljanje kode velike prostorske zahteve. Če bi želeli z vstavljanjem nadomestiti vse klice, bi se program prostorsko povečal tudi deset- in večkrat. Na srečo je pravilo, da se okrog 20 % kode izvaja okrog 80 % časa. Ker dinamični prevajalnik kodo ves čas spremlja in zna ugotoviti časovno zahtevnost metode, poleg tega pa prevaja optimistično, lahko z vstavljanjem kode optimalizira le majhen del programa, tako da se prostorska zahtevnost ne poveča bistveno.