Hiše industrijske kulture so seveda le postopoma zavzemale mesto kmečkih hiš, ki so bile tipične za obdobje razcveta tiste kmečke kulture, ki je dosegla višek v 19. stoletju. Hiša je drag in razmeroma trajen objekt; razumljivo je, da se spremembe v kulturi kažejo na obstoječih hišah iz prejšnjih obdobij in kulturnih sistemov predsem v načinih, vrstah oziroma namenih predelav in dodelav, in da so družbene kulturne težnje v arhitekturi bolj celostno in izrazito vidne na novogradnjah. Toda tudi uveljavljanje novih kulturnih stremljenj je bilo po slovenskih pokrajinah zelo neenakomerno: regionalne kulturne razlike, ki so bile v poznem srednjem veku in v zgodnjem novem veku malenkostne, so se začele močno povečevati v procesu različnega širjenja agrarnotehnične revolucije, ki se je prilagajala naravnim in kulturnim pokrajinskim danostim. V tem obdobju, torej od srede 18. stoletja do srede 19. stoletja, ko se je skoraj povsod in pri veliki večini kmetov uveljavilo neprekinjeno kolobarjenje, nove poljedelske kulture, redno gnojenje, hlevska živinoreja, ko se je zaradi tega podvojila količina kmečkega dela in se je spremenil kmetov odnos do dela, ko je v kmečkem okolju postala delavnost visoko cenjena vrednota, ko so zelo narastli kmetova pismenost, razgledanost in samozavest, ko je ogromna večina kmetov že upravičeno smatrala kmetijo za svojo dedno rodbinsko posest, s katere jih fevdalec ne more več svojevoljno odstraniti - je nastala tudi nova značilna podoba kmečkega doma in vasi.