Mladen Rudonja, saj veste, tisti, ki nas je s fantastičnim golom v Bukarešti jeseni leta 2001 popeljal na svetovno prvenstvo, je že igral na Hrvaškem, v Belgiji in Angliji, po igralnih lastnostih pa ni čisto tipičen slovenski legionar. Tako rekoč vsi so počasni, on pa je hiter kot blisk, zato ni naključje, da so mu navijači nadeli vzdevek Turbo Rudi. Zelo povprečen ali celo slab, kot bi bil ves čas v nekakšnem krču, ki onemogoča natančnost pri podaji ali strelu (tisto z Romuni so vsi ocenili za čudež), pa je v kombinatoriki. Ob izjemnih atletskih dispozicijah bi lahko postal odličen šprinter, v nogometu pa je imel v skoraj petnajstletni karieri ob sanjskih prebliskih predvsem veliko težav. Vse do danes se igralsko ni oblikoval, od tod tudi najnovejši incident, ko bi ga selektor Prašnikar rad videl kot bočnega branilca, on pa hoče igrati kot zvezni igralec ali napadalec. Njegovi problemi so zelo verjetno povezani z miselno artikulacijo v igri: Rudi počasi misli. Njegove rešitve v brezkompromisnih okoliščinah so kljub sijajnim hitrostnim odlikam daleč od idealnih. Deluje povsem nesproščeno, kar gotovo izhaja iz pomanjkanja brezkompromisnih izkušenj. Te vsekakor niso povezane samo z nepredvidljivimi dogodki na igriščih, temveč jih, ali pa ne, ponuja predvsem način življenja. Slovenski žal sila malo, od tod veliki problemi slovenskih igralcev pri prilagajanju na vse bolj prevladujočo igro visokega ritma v svetu.