Reprezentančne uspehe je dosegal z Jugoslavijo, v kateri je prevzel garaško vlogo tipičnega slovenskega športnika, kakršno je med drugim igral tudi nogometaš Srečko Katanec: priden, miren, koristen. Ker je vedel, da je ob Draženu Petroviću, Dinu Radji, Toniju Kukoču, Vladetu Divcu, Aleksandru Djordjeviću in drugih mojstrih košarkarske igre ena žoga tako ali tako premalo, se ni silil v prepogoste napadalne akcije, pač pa se je raje prelevil v guruja obrambne igre. S svojim garaškim značajem in dolgimi rokami, ki so kot hobotničine lovke tekmecem kradle žoge, se je imenitno vklopil v moštvo veleumetnikov. Toda pravljične košarkarske zgodbe je bilo konec tik pred finalom evropskega prvenstva v Rimu junija 1991. Takrat je v Sloveniji zapokalo in Zdovc ni več hotel nositi dresa agresorske države, tako da so Jugoslovani finalno tekmo dobili brez njega.