Ne vem, ali se bom s tem poslom sploh še ukvarjal. To morda ni zame. Veliko živcev gre, jaz sem pa tak perfekcionist, da nikoli nisem popolnoma zadovoljen. Tako je decembra 2004 slovo od trenerske kariere napovedal nekdanji košarkar Jure Zdovc, potem ko je nekaj mesecev prej zasedel položaj trenerja pri Slovanu. Januarja 2005 je z odvetnikom Aleksandrom Čeferinom ustanovil agencijo za zastopanje igralcev in postal agent moštva iz NBA Milwaukee Bucks. Če bi bil v novem poklicu vztrajen, bi danes na klopi slovenske košarkarske reprezentance sedel nekdo drug. A se je vrnil med trenerje in predsednik Košarkarske zveze Slovenije Dušan Šešok je lahko v tem tednu zadovoljno objavil, da je lova na novega selektorja konec.Med igralsko kariero je bil Jure Zdovc precej vztrajnejši kot po njenem koncu. V Olimpijo je iz domačih Slovenskih Konjic takrat 17-letni kadetski reprezentant Jugoslavije prišel leta 1983 in začel člansko kariero, ki ga uvršča med največje zvezde slovenske košarke. Splezal je na drevo lovorik in si utrgal dve zlati odličji z evropskih prvenstev, eno s svetovnega in srebro z olimpijskih iger. V klubski zbirki ima še evropski naslov z Limogesem ter nešteto naslovov državnega prvaka. Reprezentančne uspehe je dosegal z Jugoslavijo, v kateri je prevzel garaško vlogo tipičnega slovenskega športnika, kakršno je med drugim igral tudi nogometaš Srečko Katanec: priden, miren, koristen. Ker je vedel, da je ob Draženu Petroviću, Dinu Radji, Toniju Kukoču, Vladetu Divcu, Aleksandru Djordjeviću in drugih mojstrih košarkarske igre ena žoga tako ali tako premalo, se ni silil v prepogoste napadalne akcije, pač pa se je raje prelevil v guruja obrambne igre. S svojim garaškim značajem in dolgimi rokami, ki so kot hobotničine lovke tekmecem kradle žoge, se je imenitno vklopil v moštvo veleumetnikov. Toda pravljične košarkarske zgodbe je bilo konec tik pred finalom evropskega prvenstva v Rimu junija 1991. Takrat je v Sloveniji zapokalo in Zdovc ni več hotel nositi dresa agresorske države, tako da so Jugoslovani finalno tekmo dobili brez njega. Cinca MarincaBolj ko se je njegova igralska kariera bližala koncu, več je bilo nestalnosti. »Cinca Marinca,« je včasih pel humorist Ježek, cincal pa je tudi Jure Zdovc, ki se nikakor ni mogel odločiti kaj in kako. Pregled sprememb v karieri tega igralca in trenerja je dolg kot ponedeljek. Zaradi težav s hrbtom je kariero končal sredi sezone leta 1997, ko je igral za turški Tofaš, in postal trener slovenskega drugoligaša Cometa iz rodnih Slovenskih Konjic, a je sezono predčasno končal, da bi se spomladi 1998 spet aktiviral in zaigral za Olimpijo. Bralci slovenskih dnevnikov so poznejšim spremembam komajda še sledili. Na hitro jih ponovimo.Zdovc 13. maja 1999 takratnemu slovenskemu selektorju Zrinskemu pove, da za reprezentanco ne bo več igral. Enajst dni pozneje se reprezentanci vendarle priključi in igra na evropskem prvenstvu v Franciji istega leta. Kvalifikacijske tekme za evropsko prvenstvo v Turčiji 2001 odigra, na prvenstvu ga ni, ker pravi, da je reprezentančno kariero končal. A že decembra 2001 se vrne in pomaga selektorju Slobodanu Subotiću v novih kvalifikacijah za EP 2003 na Švedskem, kjer pa ne igra. Avgusta 2002 zapusti priprave Uniona Olimpije v Moravskih Toplicah »zaradi medgeneracijskih razlik z ostalim delom ekipe«.Zdovc jih ima takrat že skoraj 36, okoli njega pa so sami mulci, vključno z le leto dni starejšim trenerjem Tomom Mahoričem. Čez osem dni je Zdovc že član Slovana, kjer je prav tako veliko mladih košarkarjev. Decembra pogodbo prekine in gre januarja 2003 igrat v Split. Marca ga uščipne v hrbtu. »Mislim, da je moje kariere konec,« sporoči, a se čez štirinajst dni spet pojavi na igrišču: »Bolečine so popustile.« S Splitom je nato državni prvak, avgusta 2003 podpiše dveletno pogodbo s Krko. Mesec dni pozneje jo prekine, dokončno napravi križ čez svojo igralsko kariero in v Novem mestu postane pomočnik trenerja Petra Skansija. Ne za dolgo, saj se decembra 2003 odpravi spet v Split, kjer prevzame položaj glavnega trenerja in osvoji hrvaški pokalni naslov. Nato gre za kratek čas za trenerja k Slovanu, se ponovno spremeni v agenta za igralce, dokler se leta 2006 ne vrne med trenerje in podpiše za solunski Iraklis, s katerim se po nekaj mesecih razide. Novembra 2006 postane športni direktor Uniona Olimpije, kjer dela brezplačno, marca 2007 se poslovi, ker ga, kot pravi, nihče ne upošteva. Lani poleti podpiše za Bosno in zdrži v tej službi prvič in edinkrat v trenerski karieri na klopi vso sezono ter osvoji naslov prvaka BiH.Še za bralca je takšna karierna pot naporna, kako je morala biti šele za Jureta Zdovca! Da imajo te selitve zanj negativen predznak, se zaveda, zato je še trdneje odločen, da bo v selektorski koži vztrajen in trmast. Nenazadnje reprezentančni projekt traja približno dva meseca, kar je prekratko, da bi človeka napadla zasičenost. Udaren je že na začetku selektorske poti, saj je napovedal kolajno, morda celo zlato. Tega si ni upal storiti nihče od drugih trenerjev, s katerimi se je predsednik košarkarske zveze Dušan Šešok pogovarjal. Vsi so v ciljih ostali nedorečeni, razen Zdovca. Med zvezdami je domač Da ga pozna ves evropski košarkarski svet, je jasno iz udeležbe igralcev in trenerjev, ki so se zbrali v Tivoliju leta 2005 na Zdovčevi poslovilni tekmi. Vlade Divac, Dino Radja, Aleksander Djordjević, Toni Kukoč, Panagiotis Giannakis, Dušan Hauptman, Matjaž Tovornik, Slavko Kotnik, Radoslav Čurčić, Beno Udrih, Primož Brezec, Rašo Nesterović, Jiri Welsch, Šarunas Jasikevičius, Predrag Danilović, trenerji Dušan Ivković, Željko Obradović, Božidar Maljković, Zmago Sagadin. Tudi to je eden od razlogov, zakaj so Zdovcu v roke položili usodo slovenske reprezentance, ki bo na evropskem prvenstvu 2009 naskakovala vodilna mesta. Odlik ima še veliko. Športni magi Ettore Messina, Božidar Maljković, Dušan Ivković in Zmago Sagadin, ki so ga trenirali, so nanj močno vplivali. Od njih se je naučil tudi tega, kako v moštvu voditi skupino vrhunskih posameznikov, ki so polni zvezdniških muh. Izkušnja, ki bo pri vodenju slovenske reprezentance zelo dobrodošla. Gre namreč za eno od »zaslužkarsko« najtežjih selekcij na svetu. Najboljših dvanajst slovenskih košarkarjev namreč skupaj zasluži več kot 30 milijonov evrov na sezono!S sedanjim igralskim rodom slovenske košarke se razume odlično. Z nekaterimi (Nesterović, Smodiš, Udrih, Bečirovič, Brezec) je celo igral, vsi pa ga spoštujejo zaradi njegove plodne igralske kariere. »Je delaven in pošten košarkar, predvsem pa je zelo inteligenten, kar v igri spretno uporablja,« je piscu teh vrstic leta 1991 ob robu igrišča stare bolonjske dvorane med treningom zatrjeval Zdovčev takrat še mladi trener Virtusa Knorra Ettore Messina. Ker inteligenca z leti ne pada, je Zdovc slovenski reprezentanci na evropskem prvenstvu 2009 pogumno napovedal kolajno. Dobro ve, da košarkarskih zvezdnikov v selekcijo ne bo zvabil z mehkužnimi cilji, kakršne so postavljali njegovi predhodniki. Za Raša Nesterovića ali Matjaža Smodiša šesto ali sedmo mesto na evropskem prvenstvu ni tolikšen izziv, da bi za reprezentanco žrtvovala poletni počitek. Kolajna ima drugačen zvok. Privlačnejši, trajnejši. Zdovcu je to kristalno jasno, zato bo zanj Poljska prihodnje leto enkratna priložnost, da si tudi na trenerski poti postavi za slovensko športno zgodovino tako pomembne stebre, kakršne je zidal kot igralec. e vem, ali se bom s tem poslom sploh še ukvarjal. To morda ni zame. Veliko živcev gre, jaz sem pa tak perfekcionist, da nikoli nisem popolnoma zadovoljen. Tako je decembra 2004 slovo od trenerske kariere napovedal nekdanji košarkar Jure Zdovc, potem ko je nekaj mesecev prej zasedel položaj trenerja pri Slovanu. Januarja 2005 je z odvetnikom Aleksandrom Čeferinom ustanovil agencijo za zastopanje igralcev in postal agent moštva iz NBA Milwaukee Bucks. Če bi bil v novem poklicu vztrajen, bi danes na klopi slovenske košarkarske reprezentance sedel nekdo drug. A se je vrnil med trenerje in predsednik Košarkarske zveze Slovenije Dušan Šešok je lahko v tem tednu zadovoljno objavil, da je lova na novega selektorja konec.