Zgodbe udeležencev so dobile v institucionalnih in organizacijskih okvirih socialnega dela in v kontekstu javnih pooblastil razne oblike, funkcije, in lahko bi rekli, tudi razne žanre. K. W. Tice je v obsežni raziskavi arhivskega gradiva ugotovila, da v dvajsetih letih prejšnjega stoletja v zapisih o primerih prevladujeta dva sloga strokovnih reprezentacij strank, ki sta bila hkrati tudi govora o poklicu: »pripovedi odkritja« [tales of detection] in »zaščitniške pripovedi« [tales of protection]. To nista bila ločena diskurza, temveč tudi pola narativne prakse, ki je označila meje diskurza, v katerem je posamičen primer nastal. Na to prakso je vplivalo več dejavnikov, denimo, vrsta dokazov, ki jih je socialna delavka zbrala, ali kvaliteta odnosa, ki ga je vzpostavila s stranko. Na narativno prakso je vplivala tudi kultura službe in tipični slogi prakse, ki so prevladovali v njej. Tudi »vzponi in padci« pri poteku dela s primerom so lahko obrnili zaščitniško pripoved v »pripoved odkritje« in narobe.