Kmečki glas je v preteklosti zagotovo odigral pomembno vlogo v procesu ozaveščanja, povezovanja kmetov in ustanavljanja SLS, in s tem posledično demokratizacije Slovenije. Ko sem prejšnjo sredo preletel Kmečki glas in opazil zgodbo družine Majcen iz Mirna pri Novi Gorici, sem si vzel čas in prebral celoten prispevek ter se ob tem spomnil tudi prvega dela te zgodbe in primera kmeta Pavla Novaka z Dolenjske; nanj me je opozoril tudi eden od delegatov na kongresu v Krškem. Oba sta pravzaprav tipična primera slovenske kmečke družine. Zakaj tipična? Ker je samo vprašanje časa, kdaj se bo kateri slovenski kmečki družini, družini velikega ali malega kmeta, v nižini ali hribovju, zgodilo, da bo zaradi administrativnih težav, zaradi birokratskega pristopa, zaradi neživljenjskosti delovanja državnih ustanov kljub poštenemu delu postavljena v nemogočo situacijo. V situacijo, v kakršni je na primer družina Majcen – zaradi knjižene kulture na od Sklada kmetijskih zemljišč najetih zemljiščih, ki je v naravi sploh ni, so prisiljeni plačati čez 5.000 evrov dohodnine več, kot bi bilo treba glede na dejansko stanje. In kot vzorni državljani morajo plačati ta davek, če pa ga plačajo, ne morejo normalno živeti. Ali pa v situacijo, ko kmet Novak ne more posestvovati dogovorjene posesti zaradi napak taistega sklada. To pomeni, da je država, v tem primeru govorim o državi v širšem pomenu, tako o ministrstvih, njihovih organizacijah v sestavi, kot drugih javnih institucijah, tudi stanovskih, premalo občutljiva za te težave. Tisti, ki se zavzemajo za to, da bi pomagali, pa so neustrezno organizirani, da bi bila njihova pomoč lahko učinkovita.