Po Podobniku nič ni (več) to, za kar se kaže, da je: mnogi privatizacijski postopki, »ki se prikazujejo kot povsem legalni«, so »v resnici čisti gospodarski kriminal velikih razsežnosti«; Koržetov razvojni sklad »pomeni obliko prilaščanja ogromnega dela slovenskega premoženja«, njegovi postopki pa »pogosto tipični primeri korupcije«; socialni transferji g. Puharjeve so v resnici »prefinjena oblika manipulacije z delavci s pomočjo proračunskega denarja...« Kot da bi nenadoma padle maske. In sklep? »Moja ocena je, da Slovenija rabi red.« Toda, kako ga zagotoviti? To, kar se je minuli teden zgodilo na seji državnega zbora, ko je vladna večina umaknila z dnevnega reda razpravo o protikorupcijski zakonodaji ter zakon o financiranju volilne kampanje, po besedah Marjana Podobnika »kaže, da v državnem zboru ni večine, ki bi bila zainteresirana da se problematika korupcije in gospodarskega kriminala razčisti«. Očitno je torej, da parlamentarna sredstva za zagotavljanje reda ne hasnejo. Zato kazenske ovadbe. Toda zatajile so tudi institucije sistema. Zato, navsezadnje, »organizacija protikorupcijskih zborovanj in protikorupcijske lige, ki je sedaj še bolj nepogrešljiva...« Nekaj je v Podobnikovih besedah vendarle manjkalo. Odgovor na vprašanje, Kako je kaj takega mogoče? Zakaj se aktualna vladna večina vede tako, kot se? Ali morda ne ve, kaj dela? In dalje: Kaj je narobe, zakaj so zatajile institucije sistema...?