V vsakem albumu vizualno podobo doleti vsesplošni razpad, ki sega vse do »izgube obzorja«, torej do čiste beline papirja, ki obenem simbolizira smrt osebe, o kateri ta podoba govori. Po svoji notranji drži so vse osebe usmerjene k preseganju vsega vnanjega in vidnega, prizadevajo si doseči absolutni suprematistični nič, popolno osvoboditev iz ujetosti v zemeljsko. Na zunanji ravni temu stremljenju vedno ustreza trivialna zgodba o počasnem umiranju zmučenega »malega človeka«, tipičnega junaka ruske literature 19. stoletja, polne sočutja. Na kratko povedano: Malevič kot Gogoljev Akakij Akakijevič, čigar hrepenenje po absolutni belini je hrepenenje po plašču, ki bi ga rad imel, a mu po položaju ne pripada, zato pod pezo tega hrepenenja umre. Pri tem avtor junakova notranja razodetja prikazuje v maniri »slabe« sovjetske umetnostne produkcije, kar od znotraj demonstrira njeno trivialnost in pomanjkljivo izvirnost.