Joganson metafore »režije« in »teatra« nikakor ni izbral po naključju. Vplivna kritičarka tistega časa N. Dimitrijeva je, denimo, zapisala: »Tipični junak mora imeti otipljivo, jasno izraženo individualnost. Marsikdaj se zdi, da ne le gledalcu, temveč tudi samemu umetniku ni čisto jasno, kaj naj bi junaki njegovih del upodabljali: kaj hočejo, k čemu težijo, kakšne so njihove značajske poteze, kaj jih vzgibava, kakšna je njihova življenjska pot. Menim, da bi se naši umetniki glede tega lahko marsikaj naučili od metode K. S. Stanislavskega. Stanislavski je zahteval, da mora celo v množičnih prizorih vsak igralec upodabljati individuum, da mora sleherni igralec, četudi na odru izreče le dva ali tri stavke, utelešati določeno individualnost.«47 Slikarstvo socialističnega realizma se tako ne usmerja prvenstveno k vizualnemu učinku, k odslikavanju »naravne lepote«, tako kot tradicionalni realizem, nasprotno, v njem neslišno pozvanjajo replike upodobljenih oseb, v njem lahko razbiramo usode, opozarja nas na dobro in zlo. Mimetična narava slikarstva socialističnega realizma je zgolj iluzija ali, natančneje rečeno, le še eno ideološko motivirano sporočilo med drugimi takimi sporočili, ki v temelju sestavljajo socrealistično sliko. Ta je namreč prej nekakšno hieroglifično besedilo, ki ga je treba brati tako kot ikono, kot naslovni članek v časopisu, ne pa kot dejansko »zrcaljenje« realnosti. Tridimenzionalna vizualna iluzija socrealistične slike razpade na diskretne znake z »nadčutno«, »abstraktno« vsebino, zato zahteva gledalca, ki mu bo poznan njej ustrezen kod in ki bo vrednost slike presojal glede na rezultate njenega »branja«, ne pa glede na njeno neposredno likovno kvaliteto. Zato slikarstvo socialističnega realizma, če ga presojamo po tradicionalnih kriterijih, kakršni veljajo za realistično slikarstvo, neizogibno kaže »pomanjkljivo kakovost« oziroma, izkaže se za kratko malo »slabo«. Vendar za izkušen pogled po svoji pretanjenosti nikakor ne zaostaja za japonskim gledališčem no, gledalcu v Stalinovem času pa je poleg tega ponujalo še pristno estetsko doživetje groze, saj bi njegovo napačno šifri- ranje oziroma dešifriranje lahko pomenilo smrt. V sovjet- skem gledalcu – posebno gledalcu tistega časa – je socrealistična slika navkljub svoji vedrini in milini, ki vsakomur najprej padeta v oči, priklicevala enako sveto grozo, kot jo je sfinga v Ojdipu, ki ni vedel, katera razlaga bo zadobila pomen očetomora, tj. umora Stalina, in s tem tudi lastne smrti. Za današnjega gledalca je taka slika na srečo prav tako trivialna, kot je danes sfinga. Vendar nuja, da jo še naprej skrivajo po muzejskih kleteh, priča o tem, da še ni popolnoma izgubila svoje nekdanje čarnosti.