Srce nam domoljubno zaigra, ko na lepem prijazni mediji vsake toliko časa najdejo (ali pogrejejo) izvirnega podjetnika, ki je na podlagi malokomu simpatične ideje in le posvečenim dostopnega in razumljivega znanja ustanovil podjetje z nenavadno ali celo ekskluzivno dejavnostjo, to pa se je v nadaljevanju izkazalo za uspešno. Take rabimo, vzkliknemo. Ko bi le vsi imeli tako izvirne ideje! Vidite, kako malo je treba! Kaj bi se pa jaz lahko spomnil, pomisli vsak drugi Slovenec.Med najbolj znanimi wunder-podjetniki imamo Iva Boscarola, ki izdeluje ultralahka letala, in brata Jakopin, oblikovalca jadrnic. Ti so najbolj popularni, saj so tudi najbolj glasni, kadar beseda nanese na spodbujanje podjetništvu naklonjene družbene klime.Kapo dol pred njimi, toda nekaj vedno pozabijo povedati: njihovi izdelki niso za široko potrošnjo, ampak so obskurna tehnična roba, ki zanima le redke in si jo le redki lahko privoščijo. S tem ni seveda nič narobe: kar je mogoče prodati, je vredno tudi izdelati. V mislih imam nekaj drugega. Zakaj dajemo za zgled ljudi, ki izdelujejo nekaj ekskluzivnega in elitističnega? Zakaj ne spodbujamo ljudi, naj izdelujejo nekaj trivialnega? Nekaj, kar je preprosto izdelati in uporabljati in je dostopno, a kljub temu še vedno zahteva veliko znanja, truda, spretnosti, natančnosti, nenazadnje tudi marketinga?Tipičen izdelek, kakršnega imam v mislih, so kolesa. Kolo ni high-tech izdelek. Čisti hardver in nekaj ne preveč fancy dizajna in materialov. Dejstvo, da so zaprli oziroma evtanazirali tovarno koles Rog, se mi zdi sramotno. Zakaj je to crknilo? Se ljudje preveč vozijo z avti? Prehuda konkurenca? Ne nakladajte! Rog so uničili leni poslovneži ali poslovneži brez idej – razen če ni bila ideja ravno ta, da tovarno uničijo in pri tem sami profitirajo.Danes vozim kolo avstrijske izdelave oziroma blagovne znamke, ki je v bistvu ponemčen slovenski priimek.Tipičen izdelek, kakršnega imam v mislih, so tudi biciklom podobna vozilca. Govorim o otroških vozičkih. Kaj je voziček? Tri, štiri kolesa, nekaj aluminijastih profilov, nekaj plastičnih zglobov in tečajev, oblazinjen kontejner za otroka in nekaj dodatkov. Smešno se mi zdi, ko vidim, kako lahko nas je naplahtati potrošnike z ne več kot solidnimi, toda obvezno trendovskimi, epohalno urbanimi vozički po napihnjenih cenah. Slovenci pa ne. Raje nas nategujejo kot trgovci in gostinci, zraven pa dol padajo nad tipi, ki izdelujejo ultralahka letala ali jadrnice.Tipični izdelki, kakršne imam v mislih, so tisti, ki jih v Sloveniji že izdelujemo. Govorim o oblačilih in obutvi. Slovenska tekstilna industrija je zelo dinamična. Včasih gre tovarna v stečaj, včasih delavski razred stavka, včasih pa vlada podeli mastno subvencijo. Vedno se kaj dogaja. Samo potrošniki nimajo skoraj nič od tega. Raje kupujejo uvoženo blago, saj imajo vsepovsod drugod veliko boljše ideje, kako izdelovati in prodajati obleko in obutev. Znamk je toliko, da jim več ne sledimo. Pravi nakupovalni raj za slovenski srednji sloj. Slovenska industrija pa joka zaradi kitajskih kvot in zaradi tega, ker nima milijonov evrov, da bi se oglaševali v svetovnih glossy revijah s fotografijami svetovnih top modelov.Ali recimo pohištvo. Slovenska pohištvena industrija sicer ni na psu, je pa pod vsako kritiko. Z redkimi izjemami zlepa ne najdemo tako gnusnega dizajna. Za dizajn kot da še niso slišali. Mogoče so slišali za italijanskega, ki mu nočejo konkurirati. Mogoče so slišali za Ikeinega, ki je cenena, ampak še vedno spodobna middle-class zadeva, zaradi katere ni treba nobenemu dizajnerju zardevati. Toda Švedi so gigant, ki v Sloveniji niti veletrgovine noče odpreti, zato raje množično hodimo v Gradec. In še to se nikomur ne zdi dovolj dobra poslovna priložnost. Mogoče so tudi slišali, da je na ALU oddelek za industrijsko oblikovanje, ampak tam po njihovem vzgajajo umetnike. Slišali pa so tudi, da v Sloveniji obstaja lepa tradicija ročnega in strojnega mizarstva in tesarstva. Vse to so že slišali, vendar ne znajo povezati stvari.Velik del krivde nosijo tudi strokovnjaki za trženje, ki so običajno seveda plačani od vrednosti določenega projekta. Ti so tako javnosti kot podjetnikom vcepili ideje, ki koristijo nikomur drugemu kot njim. Ena največjih zmot glede tega je namreč, da so za prodor na vsaj evropski trg potrebne neznanske vsote denarja in glamurja tipa Naomi Black Diners. To se ne dela tako. To se dela (s prodajo) po internetu, to se dela z odprtjem majhnega butika v Maraisu, morda z nekaj oglasi v specializiranem tisku, potem pa je treba malo vztrajati. Tudi nalepka Made in Slovenia ne pomaga prav dosti. Nihče ne bo ničesar kupil zato, ker je slovensko. Kupil bo zato, ker je dobro – četudi je slovensko.V Sloveniji na te zadeve gledamo preveč patetično, akademsko in epohalno, čeprav so v resnici veliko bolj preproste. Niso lahke, ne rečem, so pa preproste. Seveda pa se bo to spremenilo šele v primeru, če bo prevladala miselnost, da se nekatere stvari bolj splača delati sam kot pa uvažati. Pa še bolj zabavno je.rce nam domoljubno zaigra, ko na lepem prijazni mediji vsake toliko časa najdejo (ali pogrejejo) izvirnega podjetnika, ki je na podlagi malokomu simpatične ideje in le posvečenim dostopnega in razumljivega znanja ustanovil podjetje z nenavadno ali celo ekskluzivno dejavnostjo, to pa se je v nadaljevanju izkazalo za uspešno. Take rabimo, vzkliknemo. Ko bi le vsi imeli tako izvirne ideje! Vidite, kako malo je treba! Kaj bi se pa jaz lahko spomnil, pomisli vsak drugi Slovenec.