Prva leta so živeli v razpadajočem, 350 let starem objektu, ki so ga kupili skupaj z zemljo. Pozneje so uredili cesto, si napeljali telefon, vodovod in si leta 2001 v pičlih devetih mesecih zgradili še novo, kar 1500 kvadratnih metrov veliko hišo. Na zakone se niso ozirali. Stavbo so zgradili na črno, brez lokacijskega in gradbenega dovoljenja, zato dolgo niso imeli elektrike. Črna gradnja je razburila lokalno oblast, še zlasti šentjurske krščanske demokrate na čelu s takratnim županom in državnozborskim poslancem Jurijem Malovrhom. Ta je bil prepričan, da so jim pod pretvezo kmetije podtaknili objekt za verske obrede, nekakšno svetišče. In verjetno niti ni bil daleč od resnice. Hiša tudi zaradi svoje skromne opreme prej spominja na samostan kot na domačijo. Prav tako nenavadna je sestava devetčlanskega kolektiva, ki v hiši živi. Čeprav trdijo, da ne poznajo »nobene komande«, da »vse teče zelo spontano« in da so pravzaprav dosegli komunistični ideal družbe, kjer so vsi enakopravni, že pri prvem stiku postane jasno, da so nekateri enakopravnejši od drugih. Glava hiše je Alojzija ali mama Lojzka, kot ji posmehljivo pravijo domačini. Ona je tista, ki sprejema goste, jih vodi po posesti in je sploh glavna piarovka kmetije. Drugi člani spregovorijo redko in še to le, kadar jim to z rahlim nagibom glave dovoli Alojzija. Lahko gre samo za bonton, vendar to pri obiskovalcu zbudi vtis čudaške servilnosti. Ob najinem obisku je bil poleg Alojzije še najzgovornejši njen sin Robert, nekdanji PTT-tehnik, viličarist in skladiščnik, ki se je na kmetijo priselil s svojim osemletnim sinom Timom. Njegova žena je nekaj časa živela na kmetiji, a se je pozneje, menda zaradi študija, vrnila v Ljubljano. Robert pravi, da imata občasne stike, toda sam se v civilizacijo ne namerava vrniti, ker ima na kmetiji vse, kar potrebuje. Edini zakonski par sta Simona in Klavdi Es, ki na kmetiji živita s trimesečno hčerko Bernardo. Simona je maturantka, Klavdi pa je pred leti študiral teologijo, a je študij po prvem letniku opustil in nato diplomiral na fakulteti za matematiko in fiziko. Vse druge članice so ženske. Gabrijela Baumkirher Sever je bila višja medicinska sestra, zaposlena v UKC in nato v zdravstvenem domu Vič - Rudnik, za seboj pa je v Ljubljani pustila moža in otroke. Olga Šimenc je frizerka, ki je svoj ljubljanski salon zamenjala za provizorični frizerski salon na kmetiji, najstarejša članica, 59-letna Zarja Lorenčič pa je upokojena višja ekonomska tehnica. Na vprašanja, kje in kako so se spoznali ali kakšna je bila njihova življenjska zgodba pred prihodom na Planinco, so odgovarjali zelo skopo. Še težje jih je bilo pripraviti k pogovoru o denarju, češ da se njihovo življenje ne vrti okoli materialnih dobrih. Če hrano pridelujejo samo za svoje potrebe, v prejšnjih službah pa so dali odpoved, kako potem plačujejo elektriko, vodo ...? »Ker je to ekološka kmetija, vsako leto pridobimo subvencije ministrstva za kmetijstvo, vendar gre za majhne zneske. Poleg tega projekt podpirajo tudi nekateri zunanji donatorji,« je zatrdila Alojzija. A že kratek skok na internetno stran ministrstva za kmetijstvo je razkril, da so samo lani dobili več kot milijon tolarjev subvencij. Dodaten zaslužek prinesejo ogledi. »V začetku smo imeli posest za obiskovalce odprto vsak dan, ker pa nas je to oviralo pri delu, smo obiske omejili na enkrat na teden.« Po novem za obisk zaračunavajo vstopnino tisoč tolarjev. Denar za biokmetovanje bi verjetno lahko dobili tudi iz evropske blagajne, a se vsaj za zdaj na razpise niso prijavljali. Čeprav so se odpovedali mestnemu življenju, to ne pomeni, da so se hkrati popolnoma odpovedali vsem civilizacijskim pridobitvam, kot so televizija, računalnik, internet, avdio- in videooprema, avto in traktor. Vendar Alojzija poudarja, da večino dela na kmetiji kljub traktorju in nekaterim drugim kmetijskim strojem opravijo ročno. Tipičen dan preživijo delovno, pri kmečkih opravilih. Včasih vstajajo že ob treh zjutraj, drugič spijo do devetih ali desetih. »Vsak od nas poprime za delo, ko začuti potrebo. Ne da bi mu kdorkoli to ukazal.« Zatrjujejo, da mestnega življenja ne pogrešajo. »Zabavamo se sami, s petjem in plesom.« Klavdi in Tim igrata na klavir, skupaj pojejo. Navadno so na repertoarju verske pesmi, na primer Aleluja.