In glej, tu je neko pravilo: tudi Mel Gibson, ki igra Patriota, ima globok, žameten glas. Ta glas je idealen za povezovanje filma o rojstvu naroda, ameriškega naroda, če kaj takega sploh obstaja, o čemer za hip ali dva v samem filmu podvomijo tudi nekateri ljudski deputati, med katerimi je tudi Mel, nekdanji soldat, najboljši in najbolj pogumen, tako rekoč superman, kot zvemo, ki pa mu zdaj ni več do vojskovanja. Razlog: skrbeti mora za svoje otroke. In nima jih malo: sedem! Pa še samski je, tipični ameriški samohranilec. Vojna... ee, revolucija se že mastno rola, kanoni bučijo, puške klestijo vsepovprek, trupla se krotovičijo in ameriška kri teče v potokih, toda Mel ne reagira, kaj šele intervenira. Pravzaprav sploh ne trzne. Sklenil je pač, da bo oče, roditelj, družinski človek - in nič drugega. Vse ostalo je nepomembno. Kakšna svoboda! Kakšna revolucija! Kakšna nacija! Potem pa Angleži naredijo največjo strateško napako v svoji dolgi vojaško-diplomatski zgodovini, daleč največjo in daleč najbolj usodno: pred očmi Mela Gibsona ubijejo enega izmed njegovih sinov! Tip ponori! Ne morete reči, da postane le John Wayne. Ne, Mel postane jebeni Rambo! In ko Mel udari, spremeni tok zgodovine. Američani začnejo zmagovati, revolucija postane vseameriški hit, neodvisnost pa meso.