Pravica do pravnega sredstva neposredno na osnovi ustavne dikcije pomeni, da ima vsakdo (torej fizične in pravne osebe pod jurisdikcijo določene države) pravico pritožiti se proti odločbi kateregakoli organa, nosilca javnih pooblastil, če le-ta odloča o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih fizičnih in pravnih oseb. Očitno je ustavna dikcija namenoma posegla po maksimalno široki interpretaciji pravice do pravnega sredstva, tako da je že vnaprej preprečila kakršnokoli omejevanje te pravice na podlagi nižjih pravnih aktov (zakonov, uredb, podzakonskih pravnih aktov...). Pravica do pravnega sredstva je torej vsaj teoretično zagotovljena v celoti; vendarle pa je opaziti, da v normativni praksi pogosto prihaja do kršitve te ustavnopravno zagotovljene človekove pravice, in sicer najpogosteje na podlagi določila, da pritožba ne zadrži izvršitve sklepa oziroma odločbe.