Forenzična analiza DNK v desetletjih od njene uveljavitve ni ostala enaka, ampak je šla skozi počasen proces evolucije. Metoda, ki jo je vpeljal dr. Alec Jeffreys, je temeljila na t. i. analizi RFLP (angl. restriction fragment lenght polimorfism). Pri tej metodi so znanstveniki s posebnimi kemijskimi škarjami, imenovanimi restrikcijski encimi, določen del molekule DNK razrezali na majhne koščke. Ko so te koščke s posebno metodo razvrstili po velikosti, se je pokazal vzorec, ki je bil značilen za vsakega posameznika, zato so ga imenovali tudi prstni odtis DNK. Slabost te metode je bila v tem, da je zahtevala razmeroma velike količine vzorca (5 g, za kar je treba približno 2 ml semena ) in čim daljšo, se pravi čim bolj ohranjeno DNK, zaradi česar s to metodo ni mogoče analizirati 25--30 % sledi. To tehnologijo je danes nadomestila naprednejša, ki temelji na verižni reakciji s polimerazo (PCR). PCR je metoda, ki uporablja osnovno celično kemijo in encime v kontroliranem procesu »molekularnega kopiranja«, da pomnoži velikanske količine točno določenih zaporedij iz originalne molekule DNK, ki jo dobimo iz vzorca. Največja prednost te tehnologije je v tem, da omogoča analizo tudi manj kot 0,2 ng DNK (1 ng = 1 milijardinka grama), za kar lahko teoretično zadostuje že en sam las.