Kdaj ste nazadnje prebrali takšen besednjak, kot ga vsebuje zgornja izjava? Denimo, formulacijo o služenju denarja z blatenjem te ali one institucije. Morda nekaterim podpisanim zaradi mladosti ni znano, a ko so v svinčenih časih hoteli koga diskvalificirati, izločiti iz igre, se niso spopadli z njegovimi argumenti, ampak z njegovimi ozadji: služenjem denarja, političnimi povezavami itd. A za razliko od starih, prebrisanih režimskih diskvalifikacij so naši televizijci v tem kar razposajeno neposredni. Pravijo: Zato z njima ni vredno argumentirano polemizirati. Tako je! Podpisani televizijci polemizirajo raje neargumentirano. Mileta Šetinca na hitro odpravijo z ugotavljanjem, da je LDS-ov predstavnik v svetu RTV. Kakšno odkritje! Zmaga slovenskega raziskovalnega novinarstva! In gredo še korak dalje. Nad avtorja te kolumne se spravijo na najbolj nizkoten način, z lansiranjem neresnic. Še več. Kar z debelo lažjo. Namreč, da bi nakazali logično zvezo in motiv za moje pisanje, ker pač nisem v nobeni stranki v nobeni stranki pa nisem bil niti takrat, ko je večina novinarjev TV še bila samoumevno organizirana so pač lansirali laž, da sem član Liberalne akademije. Ne samo, da nisem član Liberalne akademije, ampak sem pred leti vabilo v članstvo direktno zavrnil, ker mi kot nestrankarskemu človeku ni bila sprejemljiva programska točka, ki predvideva pomoč akademije Liberalni demokraciji. Sicer pa Liberalna akademija združuje vrh slovenskih intelektualcev in članstvo v njej nikakor ne more biti kompromitirajoče. Tudi morebitno članstvo v tej ali oni stranki ne. Edino merilo je lahko vprašanje, ali tisto, kar trdi kdo izmed omenjanih (Krivic, Šetinc, Miheljak), drži ali ne. Ob vsem spoštovanju do argumentov Krivica in Šetinca so naša stališča do vprašanja odvzema ali neodvzema obveznega soglasja novinarjem pri nastavljanju televizijskih urednikov, diametralno (Šetinc) ali vsaj delno (Krivic) nasprotna. Samo, če dvajset glav čredno misli zgolj z eno, je to težko opaziti. Eno izmed novinark, za katero nisem pričakoval, da se je zmožna podpisati pod takšen zmazek, sem vprašal o razlogih za podpis, pa mi je rekla, ja, če pa ste se vsi obrnili proti nam in se javno zavzemali za odvzem soglasja. Ko sem ji povedal, da sem bil eksplicitno proti, se je čudila, češ da so ji tako rekli tisti, ki so nabirali podpise. In da bo sedaj vseeno prebrala, kaj pišem, je obljubila. Sebi ali meni? No, če dvajset televizijskih novinark in novinarjev misli z eno glavo, ni čudno, da pride do takšnih zmazkov. Na koncu jim je čredna pamet pravzaprav alibi. Kako pa bo svojo izpeljavo utemeljil Dejan Pušenjak, ki je prišel do ugotovitve, da smo se Krivic, Šetinc in Miheljak kolektivno trudili, da bi prikrili to za parlament nedostojno ravnanje (odvzem soglasja televizijskim novinarjem) in teoretično utemeljili najbolj surovo razumevanje liberalizma, pa je tudi zanimivo vprašanje. Če ima Dejan Pušenjak kaj profesionalne dignitete, se bo moral potruditi in mi za začetek iskreno povedati, ali je sploh prebral mojo kolumno izpred dveh tednov ali pa je morda tudi njemu vse to povedala kakšna televizijska novinarka. In drugo. Zelo se bo moral potruditi interpretirati naslednje moje povedi iz menda sporne kolumne: Sicer je logika poplačevanja kot nekakšna karikatura liberalizma, oziroma liberalnega urejanja sveta, udarila na plano še enkrat v zadnjih dnevih. Kajpak pri urejanju financiranja nacionalne televizije. Rešitev, ki so jo naši vrli poslanci iznašli, je prav taka. Še več. V navidez samoumevni formuli denar minus avtonomija (denar pa zagotavlja vsak državljan, ki mu je država pripeljala v hišo elektriko) se skriva nekakšen pritajen leninistični ideološko-praktični refleks: Nacionalka je elektrifikacija plus kadrovanje. Češ, dajmo jim denar, vzemimo pa jim samoupravljanje. Še zlasti pa se bo moral potruditi z naslednjim zaključkom: Dilema, ali zavezujoče soglasje ali neobvezno mnenje, je brezpredmetna. Nobena od obeh opcij posebej ne zagotavlja rešitev, ki bi varovale koristi javnosti in strokovnega interesa novinarjev. No, da ne bo nesporazuma. Ravno zato, ker gre v obeh primerih za sporadično reševanje oziroma uveljavljanje dnevnopolitičnega interesa, sem bil odločno proti spreminjanju sedanjega postopka, saj se s sedanjimi spremembami lahko le spreminja vplivnost politične moči na televiziji, ne uveljavlja pa boljšega in bolj profesionalno odgovornega dela novinarjev. Odgovor Pušenjaka bo vsekakor zanimiv. Morebitni molk pa tudi.