Ko se je začela vojna, sem bil razporejen v 345. protiletalsko divizijo v Retečah pri Zidanem Mostu. Dodelili so me k nekemu visokemu Srbu, mitraljezcu Milošu. Čeprav sem bil krepak, sem bil v primerjavi z njim precej manjši. Da mi ne bi čelada padala z glave, sem si moral vanjo zatlačiti papir, »vikelgamaše« pa sem si moral trikrat oviti okoli nog. Pomagal sem mu pri držanju nabojnikov, ko je z novo zbrojevko sestrelil štuko. »J... ti mamo, če letiš dol, te bom jaz posekal vzporedno!« je dejal po nekem napadu, ko štuke niso nič zadele. In potem je počakal in štuko z rafalom res prestrelil na pol. To je bila edina nemška štuka, ki je bila v vojni sestreljena nad Slovenijo in je nato padla v Savo. Ko je bilo aprilske vojne konec, sem odšel v Žalec. Ker me je neki kulturbundovec, ki sem mu nekoč pomagal, obvestil, da mi grozi smrt, sem zbežal v Ljubljano, tam pa so me 14. aprila aretirali gestapovci. Takrat v zaporih ni bilo komunistov. V zaporih smo bili le »velikosrbi«, »jugoslovani« in pripadniki četniške organizacije, o kateri pa Nemci niso imeli podatkov. Nato so nas poslali v Maribor in izselili v Srbijo, kjer so nas v Aranđelovcu sprejeli kot brate. Tam o kakšnem partizanstvu sploh ni bilo govora. Srbska tradicija je bila biti »četnik«, torej »hajduk« ali »upornik«. Komunizem je bil za večino prebivalstva tujka. Zanimivo pa je, da je bilo sodobno četništvo rojeno v Celju, kjer ga je teoretično utemeljil Mihailović, ki si je izkušnje skupaj z Vauhnikom in De Gaulom nabral v francoski generalštabni šoli Ecole de Guerre v Parizu.