Dejansko je konec XX. stoletja zmagoviti evropski kapitalizem v boju s socializmom pozabil na svoj lastni razvoj in kritično refleksijo. Teoretično usmerjeni ekonomisti vemo, da kapitalizem ne temelji zgolj na spontani socialni evoluciji, temveč je predvsem rezultat zavestnega državnega intervencionizma in političnih ideologij. Tržna konkurenca se je zato vedno povezovala z določeno obliko zaupanja, podjetniška inovativnost z določeno obliko sodelovanja, profitna usmerjenost z družbeno odgovornostjo in celo solidarnostjo. Finačni, podjetniški in socialni kapital tvorijo nerazdružljivo, toda protislovno celoto. Seveda, kapitalizem je samo načelno ponujal enake možnosti podjetniškega razvoja in zaposlitve, dejansko pa je preveč zapostaljal socialne pravice in dopuščal prevelike dohodkovne neenakosti. Socialna država je z davčnimi prerazdelitvami in visoko ravnijo javnih dobrin, od šolstva, zdravstva do socialne varnosti za brezposelne in upokojence skušala odpraviti te nepravilnosti. Toda izkazalo se je, da tudi v obdobju relativno visoke gospodarske rasti in blaginje preprosto ni dovolj denarja, da bi plačevali delavce, da ne delajo, ali da bi skrbeli za socialno varnost in intelektulani kapital ekonomsko neaktivnega prebivalstva. In za nameček je odpovedal tudi mehanizem socialnega dogovorjanja različnih interesnih skupin, ki je bil dober približek ekonomske demokracije. Pokopala sta ga monopolistično dogovarjanje in premajhna prožnost trga dela. Kaj torej storiti? Očitno potrebujemo tako reformo socialne države kot tudi reformo podjetniškega trga. Sodobni kapitalizem je namreč prijazen predvsem do finačnega kapitala in veliko manj do samih kapitalistov kot podjetnikov.