Morda se strinjate, da je prav izobraževanje tisto, ki v grobem določa našo življenjsko pot in nenazadnje tudi, ali bomo v življenju jedli samo meso, samo zelje ali pa bo naš jedilnik nekje vmes. Že ponudba podiplomskih poslovnih programov je pestra, kaj šele, če se ozremo na alternative v obliki MBA programov, študijev na daljavo, študijev v tujini in podobno. Na izbiro ne vplivajo samo naše želje, temveč tudi finančne zmožnosti in prav tukaj kani država pokazati svoje varčne zobe. Ena skrajnost sedanjih podiplomskih programov so skoraj v celoti sofinancirani podiplomski programi, druga skrajnost pa so programi, za katere porabimo več denarja kot za gradnjo manjše hiše. Vsekakor je dobro vedeti, da izobraževanje ne more biti cilj sam po sebi, bolj pomembno je, kako smo programe kasneje unovčili, pa naj bodo koristi v materialni ali duhovni obliki. Ocenjevanje bodoče vrednosti magistrskega naslova je seveda subjektivno in nenazadnje nemogoče, saj dvema osebama, ki obiskujeta isti program, nikoli ne bo prineslo enakih koristi. Večina podjetij, ki iščejo nove strokovne sodelavce, zahteva v prvi vrsti visokošolsko izobrazbo, aktivno poznavanje najmanj enega od svetovnih jezikov, poznavanje dela z računalnikom, in kar je najbolj pomembno: izkušnje na podobnih delovnih mestih, vodstvene izkušnje, dobro poznavanje branže... Kaj pa potrdilo o podiplomskem študiju, za katerega ste morali najmanj dve leti trdo delati, se odpovedovati zabavam ob koncih tedna, študirati ponoči, ko so si drugi nabirali moči za nov delovni dan, se odpovedati nakupu novega avtomobila, ker je denar šel za šolnino...? Ali je to potrdilo sedaj le kos papirja? Čas bo pokazal, če bo zaradi spremenjenih pogojev prišlo do inflacije magistrov in morebitnega razvrednotenja znanstvenega naziva, gotovo pa bo še vedno iskano praktično, uporabno znanje, ki ga sedaj marsikje, še posebej na teoretično usmerjenih programih (ki bi morali biti še kako praktični), manjka. Dobri pogoji so v večini podjetij še kako odvisni od posameznika.