Razstava U3, ki jo je njen kustos Gregor Podnar, po izobrazbi umetnostni zgodovinar, kulturni antropolog in zgodovinar, teoretično dokaj dobro utemeljil v spremnem katalogu, v galerijskem prostoru žal ne zaživi najbolje. Ob primeru letošnjega Trienala sodobne slovenske umetnosti se je izkazalo, da dobra teoretična podlaga še ne zadostuje za dobro celostno podobo razstave. Razpoložljivi galerijski prostor Moderne galerije je ostal nezadostno izkoriščen. Organizatorji tovrstnih prireditev bi si morali prvenstveno prizadevati za vizualni vtis v prostoru. Pri konceptualno zasnovani umetnosti zahtevajo umetniški projekti arhitekturno dovršeno oblikovan prostor še v večji meri kot ob postavitvi klasičnih razstav slik in kipov. Zato bi bilo vsekakor dobrodošlo, če bi teoretično usmerjeni kustosi zahtevno scenografsko postavitev v galerijah zaupali tistim, ki imajo izrazitejši občutek za prostor. Dokler bodo kustosi živeli v prepričanju, da so sposobni tako teoretične kot estetske kreacije, bodo obiskovalce razstav sodobne umetnosti samo odvračali od svojih projektov. Temu ne pomagajo niti idejno najbolj domiselne teoretične rešitve, s katerimi skušajo avtorji sodobno likovnost širiti med večje število ljubiteljev umetnosti. Po poletni Manifesti 3 ostajajo gledalci še dalje razočarani. V prejšnjem letu sta v Ljubljani več svežine na tem področju vnesli le dve razstavi: razstava vizualnih umetnosti v Stari tovarni Rog (v sklopu festivala Break 21) in razstava mednarodne zbirke Arteast 2000+.