To, kar ob prelomu tisočletja poslušamo v slovenskem državnem zboru, v šolah - od osnovnih do univerze, na lokalnih radijskih in televizijskih postajah, na sodiščih, v cerkvah, na pogrebih itd., je povečini zelo daleč od vzorne zborne slovenščine in preočitno izdaja pokrajinsko poreklo govorcev, njihovo nezmožnost slišati in kontrolirati lastni govor in njihovo slabo zavedanje o govornem položaju, v katerem so se znašli. Vse to je v dobršni meri posledica tega, da v Sloveniji nikjer ne obstaja sistematičen praktični pouk zborne izreke in skrb zanjo. Oziroma, če smo natančni, obstaja samo na dveh mestih: v gledališčih skupaj z AGRFT kot gledališko šolo ter na nacionalnem radiu in televiziji. Na vseh drugih ravneh so Slovenci kot javni govorci prepuščeni zgolj lastnemu občutku. Celo sam študij slovenščine na obeh univerzah bodočih slovenistov ne usposobi za zborne govorce, ampak jih bolj teoretično seznani s problematiko. Ko sveže pečeni profesor slovenščine stopi v razred, torej ni usposobljen za suvereni govorni nastop v zborni izreki. Takšen tudi težko prepriča svoje učence, ki zborni jezik vnaprej dojemajo kot nekaj izumetničenega, da narečje, sleng ali pokrajinski govor niso zvrsti, ki bi bile uporabne za sporočanje vsakovrstnih vsebin in za vsak govorni položaj. Še manj lahko potem ti mladi slovenisti prepričujejo ravnatelje, med katerimi številni predvsem iz obrobnih pokrajin zagovarjajo učiteljsko rabo pokrajinskega govora z argumentom, da so narečja pač lepa. Predstavljajte si, da bi predsednik Kučan pričel nagovarjati Slovence v svojem domačem prekmurskem govoru, ker pač ta tako lepo zveni. Kako bi ga potem lahko vsi Slovenci dojemali kot svojega predstavnika? Učenci, ki so vso osnovno in srednjo šolo poslušali in govorili pokrajinski govor, bodo z njim končali tudi univerzo, saj se tam pač s tem nihče več ne ukvarja. In ko se ti diplomirani strokovnjaki kasneje v svojem poklicu znajdejo v položaju, da morajo javno spregovoriti, ne znajo tega narediti v zbornem jeziku.