Nisem privrženec shujševalnih kur. Nekoč sem si v trenutku malodušja sicer že kupil priročnik z naslovom Devet korakov do vitke linije, a že v prvem poglavju so mi priporočili, naj dnevno prehodim 10 km. 10 km, to je najmanj 9 tisoč, kamoli 9 korakov! Ker je bil naslov torej zavajajoč, sem hodil v knjigarno in na založbo toliko časa, da so mi vrnili denar. Tako sem mimogrede zastonj shujšal, trara! Po tej izkušnji se pozneje nisem več menil za diete – vse dokler mi pozornosti nista začela zbujati dva dietetska priročnika na hrvaški lestvici najbolje prodajanih knjig. Prvi se imenuje »90-dnevna dieta«. Drugi se še bolj koncizno imenuje »90-dnevna dieta 2«. Obe distribuira Binoza Press. Imeni avtoric sta zveneli slovensko – Mojca Poljanšek in Breda Hrobat. Prva knjiga je na vrhu že reci in piši 41 tednov, druga pa 25 tednov, vseskozi na drugem mestu. Po podatkih KIS (www.knjiga. hr) je prodanih 35.000 izvodov prve in 20.000 izvodov druge. Knjigi me zanimata kot knjigotrški fenomen in se vzdržujem mnenja o sami dieti. Slutim sicer, da je verodostojna, saj ji po domače pravijo »ločevalna«. Spominjam se, da sem, ko sem se ločeval od prve žene, dejansko izgubil kar nekaj kil. Prav zato je tudi ne nameravam osebno uporabiti. S sedanjo ženo sem namreč zadovoljen. Zanimalo me je torej, kako da v Sloveniji ni nič slišati o »90-dnevni dieti«. Poklical sem prijatelja knjigotržca in zvedel, da sta knjigi sicer izšli, vendar »bolj kot prilogi revije Rina«. Zdaj ko sem imel naslov revije, sem poklical, da si potrdim podatek še pri viru. Domneval sem, da sta knjigi neodmevni, ker si ju Slovenke v svoji škrtosti kseroksirajo. Zvedel pa sem naslednje: Ptujčanki Mojca Poljanšek in Breda Hrobat sta bivši učiteljici. Potem ko sta pobegnili iz šolmoštra (izobraževalne različice »kloštra«), sta ustanovili podjetje Katarina. To se je sprva namenjalo ljudem, ki niso zadovoljni s svojo izobrazbo. Ker pa česa takšnega v Sloveniji nihče ne prizna, sta po nekaj letih obupali in se raje posvetili ljudem, ki niso zadovoljni z svojo težo. Jeseni leta 2000 sta objavili članek nekega dr. Čelana, ki je na svojem osebnem praktičnem primeru teoretično razglabljal o smiselnosti ločevanja prehranskih skupin (beljakovin, maščob, OH, vitaminov). Iz Mojci in Bredi nedoumljivega razloga so bralke pokazale za Čelanovo metodo izjemen interes. Tako izjemen, da so ga nazadnje izvolile za ptujskega župana. Očitno jim je bila všeč ideja, da jim ne bo več treba vsak dan na poti iz službe domov oblesti mesnice, pekarne, sadjarja, zelenjadarja, slaščičarnice in maščobarne. A niso se zadovoljile, ko je Rina še dvakrat objavila isti članek. Namesto tega so terjale konkretne recepte, saj so od enakopravnosti preveč zdelane, da bi si jih same izmišljevale. Mojca in Breda sta se torej usedli in napisali recepte in iz njih sestavili najprej eno, potem drugo knjigo. Dieta zdravstveno mogoče ni preverjena, so pa preverjeni recepti: avtorici sta namreč prav vse, kar sta skuhali, pojedli in lahko potrdim, da sta po telefonu – če mi niso podtaknili Saša Hribarja – zveneli živi in zdravi. In dobre volje. Kaj ne bi bili, ko pa sta knjigi silni uspešnici na Hrvaškem, Slovaškem, v Rusiji, na Češkem, v Litvi, v BiH itn. Pa tudi v Sloveniji jima ne gre slabo – prodanih je 40.000 izvodov prve in 20.000 izvodov druge knjige! Ha – kako da torej nihče ne ve za to čudo? Tedaj šele se mi je zares posvetilo. Medtem ko na Hrvaškem vsak velmož in vsaka velžena, ki se jima posreči shujšati, takoj velikodušno in hvaležno oznanita, katera metoda je pomagala – zadnji tak par je Milan Bandić in Vesna Škare - Ožbolt –, si slovenski shujšanci in shujšanke mislijo: »A smo se zato borili za kapitalizem, da bomo zdaj zastonj reklamo delali?« A glej, taista fovšija je obenem razlog za dobro prodajo: »Če sem jaz dala denar, ga daj pa še ti, draga moja!« P. S.: Mladinsko knjigo tem potom pooblaščam, da moj roman »Roka voda kamen 3« še pred izidom preimenuje v »90-dnevna dieta 3«.