Pred nekaj dnevi sem bila na neki dokaj šik večerji, kjer so za mizo sedeli ljudje iz založništva. In ni bilo treba dolgo čakati, da je padlo vprašanje o naslovu leta, ki se je na srečo ustavilo, še preden je prišla vrsta name. Nobeno ime mi ni prišlo na pamet, ki bi ga lahko izstrelila s podobno gotovostjo kakor lansko leto, ko je izšel francoski prevod romana Human stein Philipa Rotha. Pač pa bi se poskusila izmazati drugače. Srečala sem nekaj zelo zanimivih pisateljev, bi rekla. Svetla stran pisateljskih festivalov, salonov in podobnih srečanj so namreč ravno srečanja. In ker sem letos kar precej hodila naokoli, sem srečala nekaj ljudi, ki jih sicer gotovo ne bi. Romunsko-francoskega pisatelja Dumitruja Tepeneaga na primer, ki sem ga spoznala to jesen v Sarajevu in je od takrat naprej na samem vrhu moje top lestvice. In ker ga vsaj teoretično poznate tudi v Sloveniji (založba Beletrina ga je namreč z zelo srečno roko uvrstila v svoj prevodni katalog), sem se odločila, da bom za svoja zadnja letošnja Svitanja napisala nekaj o njem, o mojem srečanju leta, če se izrazim po modi konca leta.