Delo na barki je treba deliti. Sčasoma morajo biti vsi sposobni opravljanja osnovnih opravil na barki. Napačno je, da se samostojne plovbe loti počitniški kapitan, čigar izkušnje so marsikdaj omejene: teoretično pozna pomorske predpise in vreme na Jadranu, ločiti zna zunajkrmni motor od vgrajenega, med prevzemom barke so mu pokazali, kje je motor in kje ključek za vžig. To je vse. Ko takšen kapitan pomaha s potrdilom o opravljenem izpitu za voditelja čolna in morda še s pooblastilom za komuniciranje prek UKW radiotelefonije ter odrine, se kaj kmalu znajde zapleten v privezne vrvi, nekakšne "muringe". Seveda je kriv prekleti mulec, ki mu je zakrival pogled, barka, ki nima le krmila, temveč tudi nekakšno kobilico, babnica, ki je prepozno popustila privezno vrv, in kreten, ki mu je predal barko, ne da bi mu povedal, da je tako prekleto neokretna. Že prvi dan dopusta na barki je zavladala slaba volja. Mulec se je zavlekel v svojo kabino in še pol ure ihtel, babnica, ki se ji niti ne sanja, da sploh ni naredil napake, je šla pospravljat kuhinjo. Nato se je, da bi ga pomirila, lotila kuhanja njegove najljubše jedače. Namera se ji seveda ni posrečila, saj ji je, nevajeni zatohlega podpalubja, med kuhanjem postalo slabo. Večerja ob prepečencu, potem ko so med pristajanjem krepko butnili ob pomol, seveda ni mogla popraviti slabega vtisa. Žal je takšnih kapitanov vse več.