Jureta, Matjaževega mlajšega brata, tistega ta rdečega, pa sem si prvič zažigosal v zavest zaradi prav tako nenavadnega, a popolnoma drugačnega dejanja. Nekega popoldneva sem ždel v kotu Šumija ter jalovo čakal, da me bo zapazil kateri od lokalnih carjev. Oni pa so le obilno vlekli vase pivo, od zadovoljstva in prešernosti same prhali in krulili kot bivoli in se pri tem delali pametne kot sto mater. Tam ob tistem sredinskem pultu pa sta si z vzkipljivo jezljivostjo in mnogimi živčno besnimi gibi nekaj usodnega dopovedovala prav ta Jure in neka lepotička. Šlo je za nekakšno ljubezensko zdraho, bi rekel. Toda babe, ki so takrat zahajale v te lokale, so bile, no, ne vem, kako bi rekel, da ne bi žalil, ampak vsaj malo nenavadne, če že ne pritegnjene, samozavestno važne in jezikave, pa delale so se pametne, da se je kar kadilo. In potem je on nekaj rekel in je ona nekaj zasikala nazaj, po izrazu na njenem obrazu bi sklepal, da zelo strupenega, takrat pa je v mogočnem loku po zraku završala njegova pest, ostro in brez pomišljanja, ter z vso močjo treščila ob njeno glavo. Pa to ni bila nikakršna kozmetična klofuta, temveč pravi profesionalni boksarski udarec, sam sicer nisem toliko teoretično podkovan, da bi lahko rekel, ali je bil to kroše ali morda aperkat, toda bilo je nekaj tako mesarskega kot tisti šusi, s katerimi je Tyson rušil svoje zopernike. Baba se je samo sesedla, gostje in osebje pa v prvem trenutku le nemo spogledali. Potem so zmerneži previdno zamrmrali, da se to ženskam vendarle ne dela, največji nazadnjaki in super progresivci pa so si bili edini, da je dobila, kar je iskala. Sam pa sem se globoko zamislil, da kakšna čudna, temna aziatska kri polje tem Kocbekom po žilah.