Tako bi lahko povzel izkušnjo umetnika, ki si lasti prvenstvo v tem, da je naslikal prvo abstraktno sliko. Čeprav bi se o tem, kdo je avtor prve abstraktne slike, dalo polemizirati (in pogosto tudi se), bi bilo to na tem mestu popolnoma nesmiselno. Bolj zanimivo je v tej dokaj ironični zgodbi opozoriti na nekaj zgovornih podmen. Najbolj pri roki je ta, ki uči, da se človek ne rodi z znanjem gledanja podob, še najmanj abstraktnih (kar je v tistem trenutku za Kandinskega Monetova slika bila). Druga, ki je s prvo v tesni navezi, pa govori o tem, da ob dobri sliki ne potrebujemo nujno določenega predznanja, teoretičnega uvida, da bi se nas (gledalcev) tako ali drugače dotaknila. Če obe misli združimo, ugotovimo, da umetnina lahko v nas premakne določene impulze, četudi ne poznamo ozadja njenega nastanka, ne razpoznamo »vsebine« in o avtorju ne vemo ničesar; da pa je užitek (uživamo lahko tudi v sliki, na kateri ni nič tradicionalno »lepega«) toliko večji, če smo v gledanju (in s tem razumevanju) slik bolj izurjeni in teoretično podkovani. Za Kandinskega je bilo ob