Seveda se je težko kosati z raznimi Beethovni, Prokofjevi, ampak pri modernih resnih skladateljih vidim dva tipa – tiste, ki ustvarjajo glasbo, ki se posluša, in one, ki delajo neposlušljivo. Slednji so ponavadi zelo dobro teoretično podkovani, ampak kaj jim to pomaga, če si nikoli ne zaželiš, da bi njihovo glasbo poslušal. Vzemimo Arnolda Schönberga, ki je delal atonalno, dvanajstonsko in težje »prebavljivo« glasbo. Iskreno povedano, je zanimiva, toda da bi rekel, o, zdaj si bom pa enega Schönberga dal gor, to pa ne. Vsak skladatelj mora zase poiskati svoj trg. Glasba je zato, da se posluša. Izhajati moraš iz sebe. Zdi pa se mi, da je neposlušljiva glasba pogosto preveč razumska, skreirana preveč z možgani in se te ne dotakne. Najboljša je kombinacija obojega, torej da imaš dobro znanje, a hkrati ceniš poulično preprostost oziroma neposreden stik s poslušalcem. Če bi moral izbirati med nekom na ulici, ki naredi dober »filing«, in nekom z diplomo, ki dela mrtvo glasbo, bi brez dvoma raje poslušal prvega. Težava pri komponistih je pogosto tudi, da včasih čutijo nekaj, glasbene struje pa so drugačni, in potem marsikdo temu trendu podleže. Tukaj pride do veljave tudi osebnost. Nekaterim se nekatere stvari zgodijo, drugim ne. In menim, da je tako prav, saj je vsak delno sam odgovoren za to.