Zbirke osebnih podatkov so kot rentgen, ki omogoča, da se vam vidi v glavo in še kam. Računalniška obdelava podatkov zagotavlja bliskovit dostop do vsebine vaše glave in drugih osebnih lastnosti. Le nekaj trenutkov traja, pa lahko računalnik poišče vse, ki imajo enake ali podobne lastnosti kot vi. Katalog uradno registriranih zbirk podatkov, ki ga občasno objavljajo v uradnem listu, obsega natanko petdeset strani. Recimo: evidenca o uporabnikih storitev v socialnem varstvu. Evidenca štipendistov Inštituta za elektroniko in vakuumsko tehniko. Evidenca uporabnikov kabelskih TV priključkov. Evidenca obiskovalcev knjižnice Inštituta za novejšo zgodovino. Evidenca pripadnikov republiških specializiranih enot za zaščito in reševanje. Evidenca kandidatov za gojence šole rezervnih častnikov. Davčni podatki. Podatki za poklicno usposabljanje. Podatki o brezposelnih osebah. Evidenca članov Socialdemokratske prenove. Evidence obtoženih, obsojenih in ovadenih oseb. Evidenca udeležencev tečajev tujih jezikov… Da, na ministrstvu za pravosodje obstaja evidenca udeležencev tečajev tujih jezikov. In še nekaj sto podobnih seznamov podatkov je naštetih v uradnem katalogu. Kdo ve, koliko je zbirk, ki niso registrirane. Večina zbirk osebnih podatkov je opremljenih z EMŠO, enotno matično številko občana. Tisti, ki so si EMŠO izmislili, trdijo, da ta številka državljanu pripada zato, da se ne bi pomešali med seboj. Mi, ki so nas zarote in komploti udbomafije, prostozidarjev in Opus dei samozaščitno osvestili, trdimo, da EMŠO na najbolj eleganten in skrajno preprost način omogoča povezovanje različnih zbirk podatkov. Res je sicer, da sodobna računalniška programska oprema teoretično omogoča, da med seboj povežemo vse, kar si zaželi zlobni um. EMŠO pa to možnost olajša in že računalniškemu amaterju omogoča, da med seboj povezuje zbirke podatkov. Začetni računalniški tečaj, ki omogoča povezovanje različnih zbirk podatkov, traja petnajst ur. Po petindvajsetih urah šolanja lahko začetnik poveže navidez nezdružljive podatke.