mu je moral leta 1633 javno odpovedati. er je že samo v naši galaksiji Izid Darwinovega dela na milijarde zvezd, obstaja pa Galilej je med proučevanjem Lune še tisoče milijard podobnih O izvoru vrst je dokončno odkril, da površina bledikavega planeta galaksij, teoretično obstaja velika možpometel s superiornostjo še zdaleč ni ravna ter da so bele lise na nost, da v tem ogromnem prostoru nisnjegovi površini gorovja. Ugotovitev je mo sami. Če nikakor nočemo verjeti v človeške vrste. bila zaušnica tedanji vesoljski pravoverobstoj E.T.-jev, nedavna odkritja ponosti, ki je slepo verjela, da je Lunino ponovno odpirajo možnosti, da le-ti ob- Njegova teza, ki je imela daljnosežne po- vršje povsem gladko. Johannes Kepler stajajo. Astronomi so namreč v odda- sledice za razvoj sodobne znanosti, je od- pa je šel še dlje, saj si je leta 1634 v domiljenih sistemih odkrili tako imenovane prla razmišljanja, da je življenje – če Zemlja šljijskem delu, ki ga je naslovil Sanje, v beeksoplanete ali Zemlji podobna nebes- ni več središče osončja, temveč le eden od lih lisah na Luninem površju zamišljal meplanetov – možno tudi na drugih planetih. na telesa zunaj našega osončja. sta, njene prebivalce pa opisoval kot nočna, naježena, z luskinami pokrita bitja. Ljudje so že od nekdaj dvigovali poLUSKINASTI gled proti nebu in se spraševali, ali tam Nizozemski naravoslovec Huygens, PREBIVALCI LUNE zgoraj obstajajo nezemeljska bitja in ali ki je prav tako iskal sledi življenja v nabi z njimi lahko prišli v stik. Tako se je Februarja leta 1600 je inkvizicija na gr- šem sončnem sistemu, je verjel, da so lise denimo starogrškemu filozofu Metrodo- madi sežgala italijanskega filozofa Gior- na Marsovi in Jupitrovi površini pravzaru s Kosa tri stoletja pred našim štetjem dana Bruna, ki je zagovarjal Kopernikov prav oblaki in voda, ter da na planetih in zdelo »enako neverjetno v prostranem heliocentrični sistem in obstoj neskončne- kometih živijo »živali z razumom«. Govesolju zasnovati samo en svet kakor za- ga vesolja, posejanega s številnimi sveto- reč pristaš življenja v vesolju je bil tudi snovati žitno polje z eno samo rastlino«. vi, na katerih prebivajo ljudem »podob- francoski filozof Fontenelle. Iz njegovih Toda poznejši misleci si niso znali pred- na ali višja bitja«. Tudi Galileo Galilej (1564 Pogovorov o različnosti svetov, ki so izšli stavljati obstoja »še ene Zemlje«; Aristo- –1642) je prišel navzkriž z inkvizicijo, ker leta 1686, izvemo, da so prebivalci vesotel, Platon in nekaj stoletij pozneje sveti je zagovarjal Kopernikov nauk, zato se lja, ne glede na to s katerega planeta so, Frančišek so to imeli za čisti nesmisel, »Kakor majhna družina, katere priv obdobju krščanstva pa je prevladalo padniki so si med seboj podobni«. mnenje, da je svet, na katerem živiNewton, ki je odkril gravitacijski mo, kot božja stvaritev lahko le eden. zakon, s katerim je pojasnil gibanje A že v sredini 13. stoletja v to niso planetov in Lune, se sicer ni nagibal bili več tako prepričani. Papež Inocenc k vsesplošni poseljenosti vesolja, a je V. je dopustil možnost, da je vsemogočleta 1710 navrgel, da bi se na sodni ni ustvaril več vzporednih svetov. Na dan vesolje utegnilo napolniti z neto se je v 15. stoletju oprl nemški teolog materialnimi dušami. Nicolas de Cues, ki si je predstavljal, da DARWIN PRINESE so deli Sonca ter nekatere zvezde in planeti poseljeni z ljudmi vseh vrst. VELIKE SPREMEMBE Renesansa pa prinese novo preseIzid Darwinovega dela O izvoru nečenje. Poljski kanonik Nikolaj Kovrst je dokončno pometel z dompernik v svojem delu O kroženju nebesnevno superiornostjo človeške vrste. nih krogel bombardira antični geocenV istem času je tudi nemški fizik trizem, po katerem naj bi bila središče Kepler je razmišljal, da so bele lise na Luninem površju, Gustav Kirchhoff utemeljil spektrovesolja Zemlja in človek. Kopernik po- ki jih je odkril Galileo Galilej, morda mesta, naseljena z skopsko analizo, s katero je določil sestavi temelje heliocentričnega sistema, naježenimi, luskinastimi bitji. Na sliki: litografija iz 19. stavo Sonca. Sedaj nihče ni mogel več trditi, da je materija povsod enaka. po katerem je središče vesolja Sonce. stoletja z »lunarnimi `ivalmi«.