Matjaž Jančar, vladni svetovalec v ministrstvu za zunanje zadeve in član slovenske delegacije za razgovore in sklenitev sporazuma o meji s Hrvaško, nam je povedal: »V času sestanka, ki ga je imel minister Rupel s hrvaškim ministrom za pomorstvo, dr. Davorinom Rudolfom, na Otočcu, še nismo imeli stališča skupščinske komisije za pomorstvo. Zapis s seje komisije smo prejeli 29. 1. 1992, tako da njihovega stališča zunanji minister ni mogel upoštevati. Omenjeni pogovori so bili prvi uradni sestanek na republiški ravni. Pogovarjali smo se o označitvi meje med obema državama. Namen sestanka je bil, da se potrdi načelno stališče, da meja med obema republikama po kopnem poteka po sedanjih mejah občin. Šele s tem sestankom se je sprožil uradni postopek za začetek pogajanj.« Tudi Daniel Starman zelo visoko ocenjuje strokovnost profesorja Davorina Rudolfa, hrvaškega ministra za pomorstvo, s katerim se je srečal 17. januarja 1991, ko mu je hrvaški minister izjavil, da bodo do Slovenije dobronamerni in da naj bi se stvari reševale prijateljsko. Starman pa je prepričan, da Rudolfova dobronamernost, ki jo je pokazal tudi ob vprašanju ribolova in koncesij v zvezi s tem, še vedno obstaja. Nevarnost je le v tem, da so Hrvatje v drugem členu ustave opredelili možnost mednarodno pravne razglasitve ekonomske cone Jadrana, kar bi praktično pomenilo, da si bosta Jadran razdelili Italija in Hrvaška. Kljub dobronamernosti gospoda Rudolfa nam o problemu slovensko-hrvaške morske meje ni uspelo dobiti nobene kompetentne izjave s hrvaške strani. Gospa Tamhina, ki naj bi bila v hrvaški pogajalski skupini zadolžena za ta problem, pravi, da se o tem še niso pogovarjali in da je nesmiselno ustvarjati probleme, ki jih (še) ni. Iz virov blizu hrvaški vladi pa smo uspeli neuradno izvedeti, da Hrvatje niso pripravljeni popuščati niti za milimeter. Kljub temu na slovenskem zunanjem ministrstvu niso povsem defetistično razpoloženi: »Teoretično obstaja možnost, da Slovenija dobi izhod na odprto morje, če bi se obe državi o tem sporazumeli. Ob tem naj omenimo, da na osnovi principov in določil mednarodnega javnega prava, ne glede na izhod pogajanj, ni vprašljivo normalno odvijanje prometa prek naših obstoječih pristanišč. Vprašanja maloobmejnega prometa, gibanja turistov, jaht, vprašanje marikulture, ribištva… pa se bodo reševala z drugimi sporazumi,« pravi Matjaž Jančar. Kljub takim izjavam pa je težko ostati optimist, če je usoda slovenskega morja odvisna samo od dobre ali slabe volje naših sosedov. Andrej Grahor, predsednik piranske vlade pravi: »Čeprav ne bi pogreval razprave o tem, da bi po londonskem memorandumu občina Piran še vedno morala obsegati tudi Savudrijo, mislim, da so vse druge variante slabše, saj bi le v tem primeru Slovenija res imela izstop iz svojih tertorialnih voda na odprto morje.«