Vsi konteksti so strogo formalni. Torej ni mogoče, da bi različne poglede prediskutirali v bolj sproščenem, neformalnem ozračju? Prostor za neformalne diskusije bi teoretično obstajal, vendar se tega na ESČP nihče ne poslužuje. Za ameriško vrhovno sodišče je znano, da so barantali – jaz popustim tebi, če ti popustiš meni. Na slovenskem ustavnem sodišču, ko sem bil tam, se po mojem védenju tovrstna barantanja niso dogajala. Diskurz, ki ga uporabljamo, je strogo pravni. Na ESČP je najbolj fenomenalno to, da sodniki prihajalo iz 46 različnih kultur. Ti ljudje se vsi ujamejo na istem…… skupnem imenovalcu? Besedna zveza »skupni imenovalec« je preveč statična. Prej bi rekel, da gre za skupno frekvenco. Noben argument, ki je plasiran, ne gre v nič, ker ga vsi razumejo. Naš diskurz je univerzalen, vanj bi se lahko vključil tudi kitajski pravnik. In v tem diskurzu šteje prepričljivost. Je to, da je na enem koncu zbranih 46 kultur, prednost? Da. Vendar razlog ni samoumeven. Za našo jurisdikcijo rečemo, da gre za subsidiarno jurisdikcijo. Torej za nekakšno rezervno jurisdikcijo. Naj poenostavim: če problem ni rešljiv na domačem terenu, pridejo problemi k nam. Razrešujemo zgolj tiste probleme, ki na nacionalni ravni niso rešljivi. Študentom razlagam, da smo kot nekakšen oblak iz pesmi Williama Wordswortha »I wandered Lonely as a Cloud« – nimamo stika s konkretno politično ali socialno sceno določene države. Na neki način smo odmaknjeni. In to je fenomenalna prednost, ker omogoča večjo objektivnost presoje. Če sistem ni preobremenjen s šumi, informacijami ali pritiski, lahko na problem gledaš bolj objektivno, modro, pravično. Kaj je objektivnost? Objektivnost predpostavlja distanco. Idealni sodnik v zadevo ni potopljen, pač pa nanjo gleda z zdravo distanco. Dve bistveni lastnosti dobrega sodnika sta zdrava pamet in domišljija. Zdrava pamet? Ne govorim o zdravi kmečki pameti. Govorim o kognitivno oplojeni zdravi pameti. Pred časom ste slovenske odvetnike opozorili, da se premalo zavedajo pomena ESČP. Se je to v zadnjih letih kaj spremenilo? Ne bistveno. Množica turških primerov, ki pridejo na ESČP, je posledica imperialne in pravne tradicije turškega imperija. Turški odvetniki, ki so organizirani v zelo močne odvetniške zbornice, znajo zaradi te tradicije ustrezno reagirati in primere peljejo do konca, čez vse instance, do ESČP. Od česa je odvisno, koliko primerov iz določene države se bo znašlo na ESČP? V veliki meri prav od odzivnosti odvetniške profesije. V veliki meri gre za vprašanje, ali odvetniki poznajo našo judikaturo. Prepričan sem, da je v Sloveniji kršitev človekovih pravic več, kot jih pride do nas. Do nas prihajajo predvsem problemi, povezani s sodnimi zaostanki. So sodni zaostanki rutinsko ali inovativno vprašanje? Rutinsko vprašanje. Zanimive zadeve, denimo, prihajajo iz Francije ali Velike Britanije. Tamkajšnji odvetniki se ukvarjajo z vprašanji, ki so zanimiva, znajo jih izpostaviti, terjajo od sodišča, da se do vprašanj opredeli. V zanimivejših problemih gre za finese? Večinoma. Posebnost je Turčija, od koder prihajajo udarne, celo grobe zadeve. Vendar zaradi odzivnosti odvetniške profesije zadeve iz Turčije ves čas prihajajo. Goran Klemenčič za Slovenijo ugotavlja, da je število policijskih zlorab veliko, vendar do Strasbourga večinoma ne pridejo. Je to, da odvetniki premalo poznajo judikaturo ESČP, ključni razlog, da problemi iz Slovenije relativno redko pridejo do Strasbourga?