Odpor proti Prusiji, proti malonemški razrešitvi nemškega vprašanja nasploh, je od nekdaj nosil katoliške poudarke. Pruska država je bila protestantska, kljub Šleziji, Porenju in poljskim pokrajinam, ki so bile le prirast, ne pa jedro dežele. Protestantsko - bolje, pogansko - je bilo pobožanstvenje države in njene avtoritete, ki se je rodilo v Prusiji že zdavnaj, predno so ga njeni najslovitejši filozofi teoretično obdelali. Nasprotno je bil poraženi habsburški dvor ortodoksno katoliški, katoliški sta bili cela Avstrija in - vsaj pretežno - južna oziroma jugozahodna Nemčija. Brez Avstrije bi bili nemški katoličani manjšina. Da se je Bismarck, vsaj navidez, povezal z liberalci, je bila zanje slaba novica. "Liberalen" lahko pomeni marsikaj. Tudi katoliška cerkev je bila v Nemčiji na svoj način liberalna; želela si je svobode pred državo, hkrati pa varstvo države, ki naj bi ji pomagala s tem, da učinkovito prizna njeno duhovno poslanstvo. Država, kot so si jo predstavljali narodni liberalci, pa je bila vsemogočna in izključujoča, bila je edina gospodarica nad ljudskim izobraževanjem in vzgojo, vir moralnosti, določevalka vseh moralnih pojmov. Če se pruska Nemčija pripne na vlak liberalizma, bo pač našla veliko napredno mislečih, v znanost verujočih, materialistično prepričanih sopotnikov; in to ravno v času, ko je papež v Rimu napovedal neizprosen boj materialistični civilizaciji. Naj prav zdaj zavlada v Nemčiji oblast, ki bo v bistvu poroka med liberalizmom in starim prusovstvom? "Težko," je zapisal katoliški parlamentarec August Reichensperger, "bi bilo sprejeti take božje nasvete." Nasprotno pa je drug cerkveni voditelj, modri škof iz Mainza, Ketteler, menil, da velja izkoristiti vsak božji namig in iz njega izvleči čimveč ...