upoštevata nova pravila, a govorita o drugačni človeški naravi in drugih univerzalijah. Manj se osredotočata na orodje kot tako in bolj na proces dela, tj. na novo produktivno prilagoditev – nabiralništvo. S tem se je njuno delovanje takoj uvrstilo v sodobne populacijsko-genetske dosežke sociobiologije. V svojem delu raziskujeta naravno gospodarstvo v luči investicijskih strategij za povečevanje genetskega kapitala. Toda Tannerjeva in Zihlmanova sta namerno prikrojili sociobiologijo za potrebe feminističnih nazorov. Nič bolj se sicer nimata za ideologinji kakor Washburn, toda njuno izvajanje znanosti je sporno tako zaradi nejasnega argumentiranja kot tudi iz političnih vzrokov. Na nobeni točki ne zapustita tradicionalnega družbenega ozemlja znanosti. To pa je možno deloma zato, ker sociobiologija ni nujno seksistična na način, kot ga poznamo od Irvena DeVorea ali Roberta Triversa (1972), vsaj nič bolj kot pojem stresa nujno vodi do Hamburgovih nenavadnih zamisli o agresiji in človekovi zastarelosti. Prav tako si je težko predstavljati, kakšna bi bila evolucijska teorija v kakem drugem jeziku, kot je klasično kapitalistično politično gospodarstvo. Za oris odnosov med politično in naravno ekonomijo v devetnajstem stoletju glej Younga (1973, str. 164–248). Teorije ni mogoče in tudi ni nujno zaželeno preprosto prevesti v kako drugo obliko. Tannerjeva in Zihlmanova nas silita v soočenje s temeljnimi problemi, ki so bili šele komaj izgovorjeni, a še zdaleč ne pojasnjeni. Kako naj teoretično obdelamo našo izkušnjo preteklosti in »narave«, da bi lahko prišli do ustreznih pojmov znanstvene prakse in družbene preobrazbe? To vprašanje je v zapleteni povezavi z notranjimi strokovnimi pravili dela znotraj naravoslovnih ved.