V ospredje svojih zanimanj in tudi pri oblikovanju znanstvene teorije postavlja obveščevalno dejavnost v informacijski družbi. Z obravnavano vsebino je tako pomembno nadgradil delo pionirja in proučevalca tovrstnega državnega instrumentarija pri zagotavljanju nacionalne varnosti dr. Adama Purga. Vnesel je nove dimenzije pomena informacij, oblikoval novo obveščevalno paradigmo v javnem sektorju, razčlenil sodobne obveščevalne trende, oblikoval parametre obveščevalne dejavnosti v zasebnem sektorju ter soočil obveščevalno dejavnost s sodobnimi varnostnimi izzivi. Nazorno je razčlenil kompleksnost, dinamičnost in tudi protislovnost organiziranja in delovanja obveščevalnih služb. Le-ta nikoli ne poteka v izoliranih, povsem avtonomnih in njej specifičnih pogojih in okvirjih. Organizacijski in funkcionalni vidik je odvisen od družbenih potreb, političnega konsenza o teh potrebah, političnega soglasja o civilno-varnostnih razmerjih, civilizacijskih in globalizacijskih dogajanjih, ocene ogroženosti, spoznanj o nujnosti oblikovanja koncepta sistemske zaščite na eni strani in od lastne kompleksnosti na drugi strani. Med zadnjimi je zelo pomembna moralna in strokovna integriteta uradnih oseb v teh službah. Avtor je obravnaval problem prepletanja, razkoraka in ločevanja med pravom, deklarativnimi političnimi interesi in varnostno prakso. Preseganje tega razkoraka bi moral biti etični motiv vodje ali voditelja. Večino škandalov, afer in drugih škodljivih dejanj se prične tako, da posameznik v politični, varnostni ali drugi delovni sredini najprej stori relativno majhno neetično dejanje, ki potem raste do tistega nivoja, ki ga vodstvo dopušča, tolerira ali v najslabšem primeru celo vzpodbuja. Žal takšna ravnanja skoraj po pravilu ostanejo nesankcionirana, to pa je lahko dodatni motiv ponovitve. Knjiga dr. Črnčeca ima tako teoretični, kakor tudi prakseološki pomen. Teoretični zato, ker bo pomembno študijsko gradivo za študente dodiplomskega in podiplomskega študija na posamičnih fakultetah. V ta teoretični pomen lahko uvrstimo tudi motivacijski moment za nove avtorja. Dr. Črnčec je pustil še celo vrsto izzivov, ki jih kaže empirično in teoretično obdelati. Tako teme, kot npr. protiobveščevalna dejavnost v teoriji in praksi, ločitev protiobveščevalne in varnostne dejavnosti od obveščevalne, moralna in strokovna integriteta uradnih oseb, nadzor uporabe tehničnih sredstev, varnostno preverjanje, usposabljanje uradnih oseb in še marsikaj, naravnost kličejo k obravnavi. Prakseološki pomen pa se kaže v možnosti vplivanja na spremembe, krepitvi varnostne kulture in na praktično delovanje uradnih oseb. Avtor je že uveljavljen pisec strokovnih pa tudi znanstvenih del. Pravi izziv mu predstavlja soočenje s kritično javnostjo. Je kritičen opazovalec sodobnih varnostnih pojavov ter ustvarjalno nemiren. Sicer je res, da ga deloma omejujejo poklicni zadržki, toda to bodo zaznali zgolj eksperti obravnavanega področja. Vendarle smemo reči in napisati, da so bralci dobili nujno potrebno strokovno in znanstveno utemeljeno delo, ki ga bo sicer možno, pa tudi čez čas nujno nadgraditi, ne bo pa mu mogoče vzeti pomena, ki ga ima v sodobni slovenski varnostni teoriji. Red. prof. dr. Andrej Anžič