#Janez Mihael Žagar (2. 12. 1732 do 18. 7. 1813)# se je rodil v vasi Damelj pri Vinici v Beli Krajini. Po težki mladosti, ko se je šele v 16. letu naučil brati in pisati, se je kot ubožen študent najprej šolal v Križevcih in Zagrebu, nato pa študiral medicino v Gradcu in na Dunaju, kjer je leta 1762 opravil tudi doktorat. Zaposlil se je v Jihlavi na Moravskem in tam ostal vse življenje. Bil je zelo delaven in je segel na različna področja. Zdravil je ljudi in živali, zanimal se je za botaniko in se uveljavil kot balneološki kemik. Veliko pozornost je posvečal tudi teoretičnemu delu v medicini in postal eden vodilnih strokovnjakov za klinično nozologijo -- vedo o boleznih in njihovem razvrščanju. Drugače kot njegovi predhodniki je Žagar svoje delo poglobil tako, da ni proučeval le zunanjih značilnosti bolezni, ampak je svoj simptomatski sistem bolezenskih rodov gradil tudi na odkrivanju in poznavanju vzrokov. Leta 1771 je izdal knjigo #Systema morborum symptomaticum#. Počastili so ga tako, da so ga štiri leta kasneje sprejeli v Nemško naravoslovno akademijo, Marija Terezija pa mu je zaradi uspešnega praktičnega zdravniškega dela med epidemijo tifusa in pegavice podelila plemiški naslov. V svojih nadaljnjih delih je skušal teoretično obdelati epidemične pojave in se spraševal po povzročiteljih. Bil je med prvimi, ki je opisal reševanje utopljencev z umetnim dihanjem po metodi usta na usta. Ljudi je skušal odvaditi slabih navad in se zavzemal za zdravo prehrano. Veterino je poskušal utemeljiti na znanstvenem pristopu.