Super hornet ameriške vojne mornarice v vlogi zračnega tankerja med oskrbo horneta z gorivom po metodi »buddy to buddy« (Foto: US Navy) krilo letala Curtiss JN-4, ki je potrebovalo gorivo in ga zanj relativno »preprosto« oskrbel z gorivom. Prva svetovna vojna (1914-1918) je samo potrdila potrebo po oskrbi z gorivom v zraku, vendar je med samo vojno ideja ostala predvsem ideja. Leta 1923 je letalstvo ameriške Kopenske vojske (US Army Air Service) nad vadiščem Rockwell Field (San Diego) opravila preizkus s praktičnega vidika uporabe veliko bolj in predvsem širše uporabnega načina oskrbe z gorivom v zraku. V preizkusu je v vlogi zračnega tankerja sodeloval dvokrilec de Havilland DH-4B, ki je bil za omenjeno vlogo opremljen z gorivom in s petnajst metrov dolgo cevjo. Ideja je bila preprosta, letalo zračni tanker naj bi se najprej postavilo nad letalo, ki naj bi prejelo gorivo, zatem bi se do spodnjega letala spustila cev, in ko bi bila pritrjena, bi stekla oskrba z gorivom. Poseben poudarek je bil posvečen ločitvi letal po oskrbi z gorivom, s čimer so se želeli izogniti incidentom, najmanj pa brizganju goriva po prehitro ločenih letalih. Prvi test omenjenega postopka oskrbe z gorivom v zraku je bil opravljen 20. aprila 1923, pri čemer sta letali ostali združeni predvsem zaradi preverjanja opreme v zraku okoli štirideset minut, izmenjava goriva med letali pa namensko ni bila izpeljana. Zatem so sledila še nekajmesečna testiranja opreme in končno tudi oskrba z gorivom v zraku. Da je tehnika uporabna, je jasno nakazalo tudi štirinajst postavljenih svetovnih rekordov v dolžini trajanja poleta. Polet, opravljen 27. junija 1923, pa je trajal neprekinjeno nekaj več kot sedemintrideset ur. Francija je imela prva letala - zračne tankerje že leta 1923, Velika Britanija pa se ji je z enakimi letali pridružila leta 1930. Dosežek je spodbudil številne zasebne letalce, da so uporabili tehniko oskrbe z gorivom v zraku predvsem za podiranje rekordov. Junija leta 1930 je bil dosežen rekord v dolgotrajnem letenju; letalo je ostalo v zraku kar celih 533 ur, kar je terjalo 223 tako imenovanih stikov z letalom, ki je bilo v vlogi zračnega tankerja, že naslednji mesec pa ga je zamenjal nov rekord, ko je letalo s posadko ostalo v zraku kar 647,5 ur ali približno 27 dni! Posadke so med podvigom dobesedno živele v zraku v hrupnem in tresočem letečem stroju nekaj tednov brez pristanka, občasno vzdrževanje letala pa je potekalo kar v zraku med poletom. Kljub doseženim podvigom pa je tehnologija oskrbe letalnikov z gorivom v zraku le počasi napredovala, razvoj pa se je kljub temu nadaljeval na obeh straneh Atlantika. Izbruh druge svetovne vojne (1939-1945) pa je poskuse razvoja novih metod oskrbe letalnikov z gorivom v zraku sicer začasno postavil ob rob, po vojni pa je prišlo s pojavom reaktivnih letal do pravega preboja in dejanskih potreb po zračnih tankerjih. Uporaba letal zračnih tankerjev je imela v obdobju hladne vojne tako strateški kot praktični pomen in tudi danes ni nič drugače. Z vidika strateških sil zračni tankerji zagotavljajo globalni dolet strateškim letalskim silam (bombnikom), nosilcem strateških jedrskih in konvencionalnih sodobnih orožij (manevrirnih raket, vodljivih in nevodljivih bomb). Na taktični ravni pa imajo vojaška letalstva, ki uporabljajo zračne tankerje ter bojne in nebojne letalnike opremljene s sistemom za oskrbo z gorivom v zraku, občutno prednost pred nasprotnikom, ki takšnih sistemov nima v uporabi. Taktičnim letalnikom oskrba z gorivom v zraku na eni strani zagotovi teoretično neomejen globalni dolet in občutno poveča čas zadrževanja v zraku, na drugi strani pa jim omogoči vzlet z večjo maso bojnega ali drugega uporabnega tovora na račun manjše količine goriva, saj jih je možno z gorivom oskrbeti v zraku. Omenjene prednosti uporabe zračnih tankerjev so se v obdobju po drugi svetovni vojni večkrat samo potrdile; od vojne v Vietnamu, preko vojne za Falklandske otoke, napada na Libijo (operacija El Dorado Canyon), prve zalivske vojne proti Iraku (operacije Desert Shiled/Desert Storm), napada na ZR Jugoslavijo (operacija Allied Force), pa vse do protiterorističnih operacij v Afganistanu (2001) in druge vojne proti Iraku (2003). Oskrba z gorivom v zraku postane realnost Ko so v operativno uporabo vojaških letalstev množično pričela prihajati reaktivna letala, je potreba po njihovi varni in