Najpomembnejše nemške politične sile so za zdaj še najbolj podobne mački, ki hodi okrog vrele kaše, toda poznavalci menijo, da poskus obračuna, kakršnega sta pred desetletjem v svojih državah že opravila britanska premierka Margaret Thatcher in ameriški predsednik Ronald Reagan, ni več daleč. Stališča sindikatov, delodajalcev in vlade o prihodnjem razvoju nemške družbe se namreč preveč razlikujejo, da bi jih lahko zmirili s sporazumevanjem. Nemška industrija trdi, da ne more ostati konkurenčna, če zaposluje štirideset ali petdeset mark na uro plačane nemške delavce, ki poleg tega dobijo še šest tednov dopusta, dodatno božično plačo in od zdravnikov odvisno, a teoretično neomejeno število stoodstotno plačanih bolniških dni. Nemške investicije v tujini so zato lani narasle za štirideset odstotkov in se po ocenah osrednje banke približale sedemdesetim milijardam mark. Cela območja v vzhodnih državah, ki mejijo na Nemčijo, predvsem na Poljskem in Češkem, pa tudi na Madžarskem, zato cvetijo v novi zaposlenosti.