Mojca Seliškar-Toš je s svetovalcem predsednika Francom Hočevarjem koordinirala, iskala sredstva in možnosti za prevoz. Na slovenskem veleposlaništvu v Tel Avivu je Tanja Miškova operativno vodila vse komunikacije z Izraelom, v Ramali se je slovenski diplomatski predstavnik Igor Pogačar dogovarjal s Palestinci, Eva Tomič z Združenimi narodi, nad vsem je bedel direktor ITF Goran Gačnik. Rezultat je bil nekaj, kar je bilo takoj po vojni teoretično nemogoče. Dvajset otrok je čez izraelski vojaški prehod v Erezu prišlo na letališče v Tel Avivu in odpotovalo v Slovenijo. Druga skupina je dva meseca kasneje šla z avtobusom v jordansko prestolnico Aman in poletela od tam. Türk je od Šimona Peresa dobil osebno zagotovilo, da Izraelci prevoza ne bodo ovirali.»Moja vloga pri vsem tem sta bili politična presoja o pomembnosti takega humanitarnega angažiranja in pomoč pri tem, da je akcija stekla in da so se v njej angažirali vsi ti različni dejavniki,« je rekel predsednik.Zdaj je operacija organizacijsko utečena, Türk se je omejil na priporočila pri zbiranju sredstev za njeno nadaljevanje. Pravi, da ima Slovenija svojo definicijo humanitarne pomoči. Ponuja visoko specializirano pomoč otrokom, ki jim lahko pomoč zelo konkretno pomaga živeti naprej. Retorika je za razmere na Bližnjem vzhodu presenetljivo skromna. Nič o miru na svetu, nobenih velikih besed in slepomišenja. Zelo konkretna pomoč z jasnimi učinki. »Osebno mi to zelo veliko pomeni. Prav je, da se politična prizadevanja dopolnijo s humanitarnimi,« je sklenil Türk. »Včasih so humanitarne akcije skoraj edino, kar lahko naredite. Politična situacija v Palestini je izjemno težka in blokirana. Težko je narediti karkoli političnega. Ta humanitarna akcija pa nosi temeljno etično vrednost, zaradi katere je prav, da obstaja. Zato se bom zavzemal, da bo tekla še naprej.«Naučimo jih, da si znajo sami pomagatiInštitut za rehabilitacijo v Ljubljani je bolnišnica z 220 posteljami. Tam o Gazi in svetovni politiki niso govorili. Na inštitutu izdelujejo proteze in se ukvarjajo s psihološkimi problemi. Izkušnje imajo še iz časov prve intifade v Palestini, iz vojn v Bosni in Hercegovini ter z ljudmi iz drugih konfliktov.»Pri izdelavi protez ne delamo razlik,« je rekel Robert Cugelj. »To so naši pacienti. Človeka, ki je žrtev mine, ne obravnavamo drugače od drugih. Razlike seveda so. Predvsem gre za psihološke dejavnike. Psihološki moment je še kako prepoznaven. Drugače je, če stopiš na mino ali izgubiš nogo zaradi prometne nesreče ali bolezni. To je en dejavnik. Pri drugih, pri fizioterapiji, izdelavi protez, pa ni razlik.«Primarijko Hermino Damjan sem vprašal, kaj lahko na inštitutu naredijo. Prvi del odgovora je bil tehničen. »Posamezniku lahko vrnemo način gibanja, funkcioniranja, ki je bliže tistemu, kar je počel prej in kar počnejo njegovi sovrstniki. Seveda s pripomočkom. Izdelamo protezo, ga navadimo s to protezo živeti, se gibati in mu jo tako prilagodimo, da ima z njo čim manj težav in da je z njo samostojen,« je rekla.Inženir ortotike in protetike Žan Boltežar je v sosednji sobi Džamili uravnaval protezi, s katerima se je mesec dni kasneje v Gazi povzpela po stopnicah iz četrtega v šesto nadstropje. V strogo kontroliranem okolju v Ljubljani je ponovno shodila in se pod nadzorom previdno, toda samozavestno gibala. Boltežarja je skrbelo, kako bo ravnala, ko okoli sebe ne bo imela več stalne strokovne pomoči, ampak se bo morala znajti sama. »Otroke poskusimo naučiti, da si znajo sami pomagati,« je rekel, medtem ko je razlagal mehaniko umetnega uda, ki se premika kot logični del telesa. »To je izredno pomembno. Da predvidimo, kaj se lahko zgodi, in da otroku razložimo, kaj se mu dogaja. Ko bo nekje začutil pritisk, si mora sam pomagati, morda odlepiti nekaj, kar je zdaj še dodano. Ko začuti kasneje bolečino v križu, ne sme čakati, ampak ve, da ima morda v čevlju vložek, ki ga bo vzel ven. Dobro je, če te reči vedo tudi tisti, ki skrbijo zanj.«