Tako je bilo teoretično nemogoče, da bi Peterle rekel kaj o Rožmanu ali o banu Natlačnu. Četudi je po svoji izobrazbi zgodovinar, bi z opredeljevanjem do zgodovine same prestopil kardeljansko »omerto« molka in postal to, kar ni nikdar bil. Logična posledica Peterletove nevsebinske kampanje je bilo seveda nezaupanje tretjine volilnega telesa, ki je bodisi volilo Türka bodisi Jelinčiča bodisi je ostalo doma. Peterletu pa se ta sindrom ni zgodil prvič, le iz svojih napak se ni nič naučil. Ko je leta 1992 šel v kampanjo za prve državnozborske volitve v samostojni Sloveniji, je retoriko prilagodil prihodnji, prvi veliki koaliciji z LDS. Na račun Krščanskih demokratov je tedaj profitiral Jelinčič, tako kot tudi danes. Jelinčičev vzpon je zgodovinsko vedno določala mehka, pluralizmu samoupravnih interesov zavezana retorika krščanskih strank in njihovih predsednikov.