Navijači z vseh koncev so v Golovcu pripravili enkraten dekor, toda kaj hitro se je pokazalo, da peklensko ozračje za izkušene španske podprvake ni nobena ovira. Po edinih vodstvih Celjanov z 1:0 in 2:1 so se razleteli po igrišču in povsem zasenčili naše. V domačem taboru so se pred tekmo najbolj bali slovitih kril Mainera in Ambrosia, ki sta bila jeziček na tehtnici za zmago s 30:28 v Pamploni, toda namesto njiju so tokrat eksplodirali španski zunanji igralci - Richardson, Jakimovič in Garralda - ki so bili na prvi tekmi povsem nevidni. Z močnimi streli z vseh razdalj so hitro povsem razorožili tudi Dejana Perića, ki je bil prvi celjski up. Celjska globoka obramba je spominjala na švicarski sir, luknje v njem pa so bile tolikšne, da Špancem niti ni bilo težko zadevati. Že po četrtini tekme je bilo ob rezultatu 5:9 skoraj vse izgubljeno, rešitev bi bila teoretično mogoča le, če bi Celjani temeljito okrepili obrambo in povečali učinkovitost. Toda to se ni zgodilo, Španci so do 25. minute prednost povišali celo na rekordnih šest golov (8:14). Celjani bi v preostali 35 minutah morali zmagati z osmimi goli, toda ob taki igri je bilo to povsem nemogoče. Tudi najbolj temperamentni navijači so tedaj začeli izgubljati upanje, pomagale niso niti številne Šojatove menjave in spremembe igralnih mest. Ni in ni šlo. Obramba je bila še naprej silno bleda, v napadu je bil nemočen celo prvi celjski bombarder Aleš Pajovič. Trije goli zaostanka ob odmoru so še vlivali upanje.