Tudi Pavle Kozjek, prvi Slovenec, ki je na vrh Everesta priplezal brez uporabe kisika, kar po dobri stari alpinistični etiki sodi med »poštene« vzpone, meni, da bi bilo neetično in nepietetno, če bi trupla na vsak način hoteli spraviti v dolino. Sprašuje se tudi, kaj bi potem naredili z njimi in pred kom bi se zagovarjali, če bi svojci želeli drugače. Seveda ob tem misli na trupla, ki bi jih bilo vsaj teoretično mogoče spustiti v dolino, večine se zaradi višine in neprehodnega terena sploh ne da. »Najbolj spoštljivo do mrtvih je, da se njihova trupla vsaj umakne stran od poti, da ljudje ne hodijo kar čeznje, in to večinoma tudi storijo,« pripoveduje Pavle, ki je med svojim vzponom leta 1997 naletel kar na tri mrliče. Seveda se je ob pogledu nanje počutil zelo tesnobno, a kot pravi, se je že v baznem taboru govorilo, da so gor, in so se lahko pripravili na srečanje z njimi. Tudi ne gre obsojati mimoidočih, ker v tistih višinah kar hodijo mimo trupel. Na višini 8000 metrov si zaradi pomanjkanja kisika »zadet«, zadihan in zaspan, v nekem drugem stanju. »Vse te vleče, da bi se zaradi utrujenosti kar usedel in zaspal. Nekateri to res storijo in se ne zbudijo nikoli več,« pove Kozjek.