TA JE S POSADKO legendarnega skiperja in krmarja Charliea Barra leta 1905 na isti oceanski relaciji zmagala po 12 dneh, 4 urah, 1 minuti in 19 sekundah jadranja. Čezatlantska regata s floto 20 orjaških jadrnic, med katerimi je bil novi, 30,5 metra dolgi novozelandski Maximus šele 10. jadrnica po dolžini, se je pred New Yorkom pričela v šibkem vetru (za dan prej predvideni štart so morali preložiti, ker je na Atlantiku pred New Yorkom divjal severni veter s hitrostjo čez 100 km/h), v katerem so jadrnice (takoj po štartu sta čelo flote po pričakovanju zasedli trenutno najhitrejši jadrnici na planetu, 43-metrska angleška Mari Cha IV in 30,5 metra dolg novozelandski Maximus) prve dneve le počasi napredovale proti Novi Fundlandiji na sever, od koder je potem dolga regatna trasa orjaško dolgo konkurenco vodila proti Veliki Britaniji proti jugovzhodu. Velika favoritka, 140-čeveljska angleška dvojambornica Mari Cha IV s posadko skiperja Roberta Millerja in krmarja Mikea Sandersona, absolutna zmagovalka 2.950 milj dolge čezatlantske preizkušnje v realnem času (Mari Cha je mimo rta Lizard na jugozahodu Anglije jadrala po 9 dneh, 15 urah, 55 minutah in 23 sekundah neprekinjenega jadranja in s tem 100 let stari rekordni čas Atlantica skrajšala za 2 dni in pol), je imela z novozelandskim Maximusom (slednji je bil mimo rta Lizard 3 ure in 13 minut pozneje, do cilja - 124 milj oddaljenega Needlesa, pa je se je njegov zaostanek povečal na 5 ur in 16 minut) na odprtem Atlantiku vseskozi obilo dela. Razlika med velikankama, ki sta na Severnem Atlantiku vodili skoraj pravi maratonski oceanski "match race", ni namreč nikoli znašala več kot 40 morskih milj, vmes pa je bil nekajkrat v vodstvu tudi novozelandski supermaksi Maximus, ki je Transatlantic Challenge potem dobil po preračunanem času. Dve superjadrnici, dve zmagovalki, so oznanili na cilju v Cowesu na otoku Wight, ko sta posadki regatnih monstrumov v razmaku petih ur pospravljali jadra in opremo na palubah. Za razliko od 25-članske posadke angleške Mari Cha IV (43-metrska orjakinja je oktobra 2003 v idealnih vetrovnih razmerah na tokrat v regatni floti prejadranem Severnem Atlantiku s časom 6 dni 17 ur 52 minut in 39 sekund postavila svetovni rekord v hitrostnem prečenju Atlantika za enotrupce v smeri zahod-vzhod), ki je v Cowesu prešerno proslavljala absolutno zmago, so bili Novozelandci na palubi Maximusa kljub zmagi po handicapu precej manj glasni. Čeprav je Mari Cha IV od nas skoraj 13 metrov daljša in zato teoretično hitrejša, nismo bili prav daleč od zastavljenega cilja. V drugač nih in bolj na naša jadra pisanih vetrovnih razmerah Mari Cha IV na cilju bržkone ne bi gledali v krmo, se je pred novinarji v Cowesu razgovoril skiper in solastnik 8 milijonov evrov vrednega Maximusa Charles Brown, ki bo novozelandski supermaksi 9. oktobra v Trst pripeljal po zmago na Barcolano. Od 20 velikih jadrnic, ki so 22. maja štartale v New Yorku, so že v prvih dveh dneh zaradi nepopravljivih lomov in okvar na palubni opremi odstopili Carrera in Ocean Phoenix, Stad Amsterdam, s 77 metri najdaljša jadrnica v konkurenci, pa je po hitrem, a žal prezgodnjem štartu in ponovnem vračanju za štartno linijo pri newyorškem svetilniku Ambrose obtičala v popolnem brezvetrju, v katerem so po dveh dneh prejadrali nepolnih dvajset milj, na koncu obupali in odstopili.