Njene ambicije so se uresničile – sprejeli so jo v državno smučarsko reprezentanco. To je pomenilo veliko več treningov kot pri prejšnjem klubu. Priprave na tekmovanja so bile v Avstriji, na Kaprunu, Peci ... Vendar ni teklo tako gladko, kot je pričakovala, saj so jo pestile nenehne poškodbe: enkrat hud pretres možganov, štirikrat izpah ramena, zvini gležnja ... Zaradi poškodb je začelo njeno samozaupanje usihati. O eni teh poškodb Majda pravi: »Pol leta pred omenjeno nesrečo smo kot B članska državna reprezentanca pričeli skupno pot, mlad neizkušen trener in dekleta stara od 14 do 17 let. Vsi smo si želeli uspehov, videli smo cilj v nastopih na tekmah za svetovni pokal. Ta cilj je bil teoretično dosegljiv, saj smo bila dekleta z dobrimi preddispozicijami, marljiva, željna uspeha, kar smo dokazala z uspehi do vstopa v državno reprezentanco. Naš cilj – svetovni pokal – bi potrdil trenerske sposobnosti trenerja, me pa bi dokazale, da smo bile pravilno izbrane kot predstavnice mlade generacije smučark. Vendar pot do želenega uspeha ni potekala tako, kot smo si predstavljali. Kasneje smo ugotovili, da je bil nedosegljiv za vse. V želji po uspehu je trener v določenem trenutku nezaupanja v svoje sposobnosti napravil napako in se iz demokratične osebnosti spremenil v avtoritarnega trenerja. Pričel se je obnašati dominantno, ni dopuščal protiargumentov in individualne svobode.«